Molk okuženih
Pod površjem velikega dela stare celine, zlasti na njenem vzhodu, gnijejo zvečine malomarno prikriti ostanki (pol)preteklosti: neoznačena, in vendar v ideološke namene neštetokrat zlorabljena množična grobišča - brezna, protitankovski jarki, preusmerjene rečne struge, plodne ravnice, vinorodno gričevje. Mnoga “mrhovišča” - največ jih je seveda iz II. svetovne vojne - prekrivajo gozdovi, negovani vrtovi, zorane njive, cvetoči sadovnjaki, smetišča, ceste, stavbe, celo otroška igrišča.
Ta razkrajajoči se “podsvet”, katerega obstoj mnogi še vedno zanikajo, je prvo žarišče knjižice Kontaminirane pokrajine avstrijskega pisatelja Martina Pollacka (1944). In drugo je nemara še pomembnejše: kaj vedo v (neposredni) bližini grobišč živeči ljudje, česa se v resnici spominjajo, kaj se krčevito, razbolelo in obsedeno (kajpak zaman) trudijo pozabiti?
(“Kontaminirati” pomeni tudi onesnažiti, okužiti, poškodovati, pokvariti, v prvotnem pomenu pa spojiti, združiti (“nezdružljivo”?).) Eno zagotovo drži: onesnažene, okužene pokrajine segajo globoko v (pod)zavest - ne le - tamkaj živečih ljudi; jih neizbežno onesnažujejo, okužujejo.
V raziskovanju svoje identitete in preučevanju polpreteklosti se je Pollack - njegov oče, sin kočevskega Nemca, nacistični klavec slovaških partizanov in Judov, je po koncu II. svetovne vojne storil samomor – dolga leta “potikal” po Ukrajini in Poljski, Romuniji in Avstriji, po Madžarski in Sloveniji (Huda jama pri Laškem, brezna v Kočevskem Rogu). In pri tem so se mu noge (pa ne le v prenesenem pomenu) marsikdaj udrle med preperele kosti v naglici in “naskrivaj” pobitih, zagrebenih v neoznačenih, vendar premnogim dobro znanih grobiščih. Niso pobijali le nacisti in njihovi številni pomagači, klali so tudi maščevalni zmagovalci, ihtavo in brezobzirno, nepojmljivo brezčutno; po pokolih pa so trupla ropali in tudi drugače oskrunjali v bližini živeči plenilci:
“Dejstvo,” pekoče vrta Pollack, “da so bili kot gledalci mnogokrat navzoči tudi domačini, ki so jih včasih storilci celo uporabili kot pomočnike, je pomembno … Kako živijo ti ljudje, kako mi živimo s tem vedenjem, kako se mi sprijaznimo s tem, kako to združujemo s svojim vsakdanjim življenjem?... Kako reagirajo ljudje, ko izvedo, da živijo na množičnem grobišču?”
Martin Pollack: Kontaminirane pokrajine (Kontaminierte Landschaften), prevedel Aleš Učakar, založba Modrijan, 2015, cena: 12,70 evra.
Ta in podobna vprašanja sploh ne potrebujejo odgovorov; sleherni med nami pozna tukajšnjost in zdajšnjost te “zagrobnosti”. Groza nas je samih sebe, zato raje molčimo, se sprenevedamo. Nam pošteno odleže, ko se zoprni spraševalci Pollackovega kova spet porazgubijo onkraj obzorja; potem se odpravimo orat njive, pogozdovat, obrezovat sadno drevje; in zvečer spat sen pravičnikov.
TOMO VIDIC