Morilec, mislec, mož

V središču štiri stoletja stare tragedije - na velikem odru jo bodo spet uprizoriti drevi in jutri ob 20. uri - je naslovni “junak”, poveljnik vojske škotskega kralja, povzpetnik, ki se prek umorov in ob ženini spodbudi zavihti na prestol.

Eden najbolj cenjenih režiserjev Janusz Kica je Macbetha ob dramaturški podpori Martine Mrhar postavil kot temačno intimno dramo, “igro o ljubezni, ki jo strast vodi k uničenju”, ne pa kot kak sodoben politični triler, kaj šele nasilno aktualiziran. Že režiserjev sloviti poljski rojak Jan Kott je ugotavljal, da zgodovina v Macbethu ni prikazana kot veliki mehanizem, ampak kot težka intimna môra.

V Fišerjevem prevodu, zgledno natisnjenem v tokrat bolj špehastem gledališkem listu, tragedija zazveni bolj sodobno kot sicer, z zabrisano verzno strukturo. Shakespeare nič več ni poetično privzdignjen, dogajanje pa je na odru postavljeno v brezčasje in brezprostorje.

Ob tokratni vrnitvi v novogoriško gledališče se Kica ni odmaknil od svoje prepoznavne poetike - pred gledalcem je temen, odprt, izčiščen oder z masivnimi premičnimi konstrukcijami (scenografinja Karin Fritz). Zanimivo, na podobnem prizorišču je nedavno zaživela Faričeva tržaška postavitev Hamleta, v kateri so prav tako nastopili povečini mladi igralci.

Kica je glavni vlogi zaupal tistima, ki sta se obnesla že pri njegovi režiji Giraudouxove Ondine pred tremi leti. Nejc Cijan Garlatti se kot Macbeth zapleta v lastne miselne mreže, tone v svojih zapletenih monologih, njegov notranji pekel je okusiti tudi v komaj opaznem živčnem trepetu, izdajalskem drhtenju. Lady Macbeth je Arna Hadžialjević, imenitna zlasti v blaznenju ženske, ki se nezadržno lomi.

V njunem razmerju je Kica precej zredčil običajno krvoločnost morilskega para in okrepil ljubezensko komponento - med boljšimi je prizor z njunim strastnim spogledovanjem, h kateremu ju vodi že kar živalski nagon, izkazan tudi v gibanju, plazenju po odru.

Nastopijo še Ana Facchini kot Hekata in Dušanka Ristić, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak kot vešče, ki s svojo prerokbo v tek poženejo peklenski mehanizem Macbethovih uničujočih misli, ob njih pa še Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah, Žan Perko, Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred in Miha Nemec. Skoraj brez izjeme so odeti v temne, svečane kostume Bjanke Adžić Ursulov, dogajanje pa je pospremljeno z učinkovito zamolklo in tesnobno glasbo režiserjevega stalnega skladatelja Artura Annecchina.

Tokratni Macbeth ima zaradi osredotočenosti na intimno dramo osrednjega para in precejšnje poenotenosti drugih vlog dokaj zabrisano “zgodbo”, zato se med ogledom toliko bolj obrestuje predznanje.

“Rad imam težke naloge”

Prevajalec Srečko Fišer je o svojem druženju z Macbethom decembra govoril na srečanju v ciklu Pogovori v sredo, ki ga prirejajo v Klubu PDG, v baru v gledališki zgradbi.

Lektor in dramaturg, v novogoriškem gledališču zaposlen že od leta 1981, ima za sabo veliko srečanj s Shakespearom: prevedel je njegove sonete in drame Tit Andronik, Hamlet, Timon Atenski ter Romeo in Julija. “Že od nekdaj imam rad težke naloge,” je pojasnil spraševalki, mladi dramatičarki Maši Pelko, tokrat tudi asistentki režiserja Janusza Kice.

Starejše prevode Fišer zmeraj pregleda šele na koncu: “S pomočjo prejšnjih prevajalcev mogoče pridem do kake še boljše rešitve, ki se je sam nisem domislil, včasih me opozorijo tudi na kak spodrsljaj. Neverjetno, kako neumne napake lahko storiš! Določeno besedo preprosto prebereš narobe, in to v tekstu, skozi katerega si šel že stokrat.”

Kritičen je do tistih odrskih postavitev, ki z izvirnikom nimajo skoraj več nobenega stika, naklonjen ni niti nasilnemu aktualiziranju klasike, ki je že tako ali tako večna. Vendar poudarja: “Vsak nov prevod je sodobni tekst.”

Da je bil spopad s tragedijo v verzih poseben izziv, je na pogovoru priznal igralec naslovne vloge Nejc Cijan Garlatti: “Starejši prevodi, s katerimi sem se srečeval še kot študent, so precej baročni, zato jih je danes že zelo težko interpretirati in najbrž tudi poslušati. Fišerjevi prevodi pa so zelo stvarni, kar že samo po sebi pripomore k prav tako stvarni interpretaciji. To je pri težkih in usodnih besedah Shakespearovih likov velika prednost.”

Med mojstrovimi igrami, zanimivimi za uprizoritev, je Srečko Fišer omenil The Two Noble Kinsmen, ki še ni prevedena v slovenščino.

Se je pa njegovih prevodov Shakespearovih dram nabralo že toliko, da bi lahko izšle v knjigi. “Založnikov to danes ne zanima,” pravi Fišer. “Milanu Jesihu so prevode Shakespeara še natisnili, to je bilo tedaj še samoumevno, potem pa nič več.”

Srečko FišerAndraž Gombač