Morje za oči in ušesa
Kako je slišati vibracija morja, če je prelita v zven glasbenih instrumentov? In kako je videti skozi fotografski objektiv? Odgovore so minulo nedeljo v cerkvi sv. Marije Alietske, na tretjem večeru iz cikla V preletu glasbe in slike, razgrnili flavtistka Alenka Zupan, kitarist Marko Feri ter fotografa Zdravko Primožič in Ljubo Radovac.
IZOLA> Koprska agencija He-Art želi s ciklusom V prepletu, pri katerem sodeluje še z drugimi organizacijami, tokrat z Društvom likovnih umetnikov Insula in Društvom Jona, povezovati in soočati različne zvrsti umetnosti.
Nit, ki je povezala različne jezike umetnosti v tretji večer, pa ni bila rdeča. Skladno z lego prizorišča, cerkvico sv. Marije Alietske v izolskem Mandraču, je bila modra, širna in valujoča. Umetniška interpretacija in ustvarjalnost se je tokrat spletala okrog vibracij morja.
Presenečena celo avtorja
Fotografski dvojec - dolgoletni sodelavec našega časnika Zdravko Primožič ter koprski slikar Ljubo Radovac - se je raziskovanja lotil z jasnim navodilom, a brez hermetičnega koncepta. Tudi zato podobe, ki si jih je mogoče v zakristiji cerkvice ogledati še vse do konca meseca, gledalca v svoji usklajenosti osupnejo. Delujejo namreč kot dopolnjujoča se celota, kar je presenetilo še avtorja sama.
Njune fotografije so namreč nastajale neodvisno: zatopljena vsak v svoj ritem delovnih obveznosti, se v času, ko sta lovila vibracije morja v objektiv, še srečala nista. A kljub temu sta za osnovni motiv oba izbrala morsko gladino in reflekse na njej. Še lokacija je bila ista - izolski mandrač. Primožič se je posvetil makro, Radovac pa mikro posnetkom.
Na fotografijah prvega so ujeti odsevi hiš ob mandraču, drugi je na gladini lovil trenutke, hipne odbleske svetlobe. Za Primožiča, ki se ukvarja predvsem z dokumentarno in reportažno fotografijo, je sodelovanje v omenjenem projektu po dolgih letih spet pomenilo srečanje z umetniško fotografijo: “Posnetki, ki jih predstavljam, so nastali nekega popoldneva med sprehodom ob mandraču. Teh podob s prostim očesom ne opaziš. To skrivno sobivanje morja in okolice se očem razkrije, ko pogledaš skozi kukalo fotoaparata, odkriva porajanje razstavljenih fotografij Primožič.
Osem izmed tisoč fotografij
Radovac je za razstavo v dobrih dveh tednih posnel skoraj tisoč fotografij. Tokrat jih je odbral osem: “Najprej sem želel fotografirati ladijske vrvi, saj so se mi zdele najbolj neposredna asociacija na strune. Kasneje sem se odločil, da se bom osredotočil na valovanje morja, ki z barvnimi refleksi lahko ponazarja prelivanje tonov in zvoka. Zanimali so me hitri, hipni odbleski na gladini.”
Kot pravi, je fotografiral z digitalnim fotoaparatom, saj utrinkov, ulovljenih v osmih tisočinkah sekunde, z analogno tehniko ne bi mogel posneti.
Koncert, ki je sledil in na katerem sta kitarist Marko Feri in flavtistka Alenka Zupan nastopila v duu in s solističnimi točkami, je deloval kot zvočni podaljšek videnega na razstavi. Skladbe Aleša Strajnarja, Maria Castelnuova-Tedesca, Alojza Ajdiča, Carla Domeniconeja in Astorja Piazzolle so dopolnjevale fotografske podobe, legale nanje, poudarjale barve, nizale občutja in tako vzvalovale gladino vizualnega.
V dialogu dveh jezikov
Čeprav je glasbenika od fotografij ločevala stena, to ni v ničemur skalilo dopolnjevanja in dialoga dveh jezikov umetnosti. “Pred koncertom sva si z Markom ogledala razstavo in pred občinstvo odšla z nekim vtisom, ki sva ga na nastopu poskušala preliti v zvok. Ideja povezovanja umetnosti, ki jo prinaša ta projekt, se mi zdi super. Tako občinstvu kot ustvarjalcem namreč razpira občutja in omogoča poglobitev doživetja ob srečevanju z umetnostjo. Moram reči, da sem res vesela, ko vidim, kako lepo nam je uspelo preplesti zvok in podobo,” je po nastopu povedala Zupanova.
Ciklus prepletanja različnih umetnosti se bo nadaljeval jeseni, in kot pravi Helena Gardina, ki je ta niz dogodkov zasnovala, se utegne zgoditi, da tudi s filozofijo.
MAKSIMILJANA IPAVEC
