Morski volk s čopičem
Kdor je imel v rokah prvo izdajo povesti Bratovščina Sinjega galeba, se je srečal z likovnim svetom Alberta Sirka (1887-1947). Umetnik, rojen v Križu pri Trstu, se je pri ilustracijah Seliškarjeve povesti izkazal kot izvrsten risar, v zgodovini slovenske likovne umetnosti pa je zapisan kot prvi slikar, ki je upodabljal morsko motiviko.
LJUBLJANA > Že za življenja je bil priljubljen pri občinstvu, cenili so ga likovni kritiki, potem pa so njegova platna, na katerih buči in valovi morje, zdrknila v pozabo. Na njegovo umetnost opozarja pregledna razstava, ki je do 21. maja na ogled v Narodni galeriji in so jo pripravili ob 130. obletnici umetnikovega rojstva.
Razstava Albert Sirk - Slikar našega morja, ki jo je zasnovala Alina Carli, se opira na monografijo; to je avtorica pred dvema letoma izdala pri Založništvu tržaškega tiska. Takrat so pripravili tudi manjšo razstavo, ki je Sirkovo umetnost ponovno ovrednotila.
Vesel kot ribič in močan kot atlet
Likovna ustvarjalnost umetnika, za katerega je Albert Širok leta 1926 zapisal, da je “trden kot Kraševec, vesel kot ribič in močan kot atlet”, je bila v zadnjih desetletjih domala pozabljena; pogosto je bil spregledan tudi v pregledih slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Sirk, o katerem Širok zapiše še “plečat, močan in zdrav je, prej ustvarjen za rokoborbo kot za čopič”, je zapustil izjemno bogat opus. Za časa življenja so mu bili likovni kritiki precej naklonjeni, še zlasti Fran Šijanec, ki je leta 1952 pri Gregorčičevi založbi v Trstu izdal obsežno Sirkovo monografijo. V njej je objavil tudi seznam približno 700 umetnikovih del. Ta seznam in tisti, ki je nastal leta 1972, ko so v Obalnih galerijah pripravili Sirkovo retrospektivo, sta Alini Carli ponudili iztočnico pri pripravi monografije in razstave v Narodni galeriji. “Nekatera dela, ki so leta 1972 še imela svoje lastnike, so potem končala na različnih dražbah v Ljubljani in Trstu,” pojasni in doda, da so tudi avkcije umetniških del pripomogle, da je Sirkova umetnost vzniknila iz pozabe.
Danes je ohranjenega približno polovico Sirkovega opusa - njegova dela hranijo javne institucije in zasebni zbiratelji, na razstavi v Narodni galeriji pa jih je na ogled 71.
Morje na Štajerskem
Razstava v Narodni galeriji gledalcu ponudi celovito podobo umetnika, ki je bil z morjem neločljivo povezan. Najprej ga je spoznaval kot ribič, nato po njem plul kot mornar in pomorščak, kot slikar pa je strastno ter predano slikal vse njegove obraze: sončne in nevihtne, v poteze je znal ujeti razburkano gladino in njeno umirjenost v bonaci, upodabljal je prizore iz ribiškega življenja, vedute ...
Zanimivo je, da je morje najbolj silovito na njegova platna pljusknilo po letu 1929, ko se je moral pred fašizmom umakniti v takratno Jugoslavijo. Najprej je poučeval na meščanski šoli v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, leta 1938 se je preselil v Celje, kjer je dobil službo na tamkajšnji gimnaziji. “Šele s prihodom na Štajersko se Sirk razvije v pristnega slikarja morja, kar je verjetno pripisati neizmerni nostalgiji po domačem kraju. Upodabljanje čistih marin oziroma morskih motivov pomeni tako ohranjanje spomina na korenine, hkrati pa izražanje bolečine zaradi ločenosti, pa čeprav le-to izraža s svetlo in intenzivno barvno paleto,” ugotavlja avtorica razstave.
Ob marinah postavitev Albert Sirk - Slikar našega morja umetnika gledalcu predstavi tudi kot rahločutnega portretista in izjemnega risarja ter mu ponudi še obsežno dokumentarno gradivo, prek katerega lahko spozna tudi njegovo razburljivo življenjsko zgodbo.
Albert Sirk je bil samosvoj človek in takšna je tudi njegova umetnost; strokovnjaki se strinjajo, da je njegova dela težko slogovno opredeliti. Likovna kritika njegovega časa ter novejši pregledi umetnosti 20. stoletja na Primorskem ga opredeljujejo bodisi kot impresionista oziroma neoimpresionista bodisi kot barvnega realista. A v njegovem opusu je težko ali morda celo nesmiselno iskati vzore ali vplive. Sirk namreč izhaja iz lastnega občutenja morja, življenja in ljudi ob njem. V katalogu, ki je izšel ob razstavi, Alina Carli med drugim zapiše, da “Sirk ni nikoli ustvarjal zato, da bi bil všečen povprečnemu meščanu ali strokovni kritiki, temveč zato, da bi izrazil svojo brezpogojno ljubezen do brezmejne modrine, lastnih korenin in svobode duha”.
MAKSIMILJANA IPAVEC
