Musica divertida, glasba zabavna
Na predvečer Poletne noči je v Idriji Med iskrenimi ljudmi v čast Mojmirju Sepetu godbeno društvo rudarjev v jubilejni šopek Brez besed glasbeno doživeto prepletlo praznični koncert Pesem o pomladi in prijateljstvu. Naslovnim, večnim Sepetovim melodijam je dodalo tiste, ki že dolgo navdihujejo skladatelja in godbenike same.
IDRIJA> Nabito polna modra dvorana, praznično razpoložena Mojmir Sepe in pihalni orkester so v nedeljo zvečer obetali magičen vstop v poletno, čeprav deževno noč. Zgodil se je natanko tako, kot so ga godbeniki - letos 345-letni pihalni orkester rudarjev - želeli ob svojem jubileju pokloniti občinstvu in glasbeniku.
Njemu in njegovim mladostnim 80 (po)letnim nočem so z dirigentom Domnom Prezljem skrbno izbrali in s številnimi glasbeniki in pevci darovali šopek večne glasbe.
V Poletno noč, himno slovenske popevke vse od leta 1964, ko je na slovenski popevki z njo zmagala Marjana Držaj (v nedeljo pa jo je odpela Anika Horvat), kot sta poudarila voditelja prireditve Miša Molk in JanezČuček, so se godbeniki ozrli z ljubljanskega gradu. Pogled z gradu je namreč tista nežna instrumentalna Sepetova skladba, ki jo je kot mladi trobentač v ljubljanskem plesnem orkestru namenil izbranki svojega srca, pozneje legendi zlate dobe slovenskih popevk Majdi Sepe.
Instrumentalni uvod, v katerem je Prezelj vidno vlogo namenil mladim solistom, je bil ubran na glasbene srčne strune Mojmira Sepeta. Davno, ko je še kot mlad fant lovil radijske zvoke Glasu Amerike, se je zapisal džezu in swingu in se kot glasbenik in skladatelj, tudi kot poznejši sotvorec zlate dobe slovenskih popevk, navdihoval pri njiju. Novejši Schwarzev Cape Horn, Hadermannova Musica divertida, Robežnikov Globocantabile so se zdeli pravšnji za poklon mojstru, ki je za svoj opus lahkih orkestralnih skladb nedavno (poleg nepreštetih pred tem) prejel Kozinovo nagrado, najvišje strokovno glasbeno priznanje pri nas.
Mojzes sam, kot so ga na tem večeru Pesmi o pomladi in prijateljstvu (Eva Hren) dosledno imenovali prijatelji, je sedel za klavir in zaigral Starega lajnarjaJožeta Privška.
Nadaljevanje je bilo tako slavljenčevo. S popevkami, ki jih je zimzelenosti zapisal tudi zaradi besedil naših uglednih umetnikov pisane besede. Z Bracom Korenom so zazvenele JežkoveMoje orglice. Med iskrenimi ljudmi Dušana Velkavrha (Alenka Godec, najprej pa Majda Sepe) sta bila ta večer tudi idrijski župan Bojan Sever in predsednik Hidrie - pokroviteljice godbe - Iztok Seljak. Skladatelju sta podarila vsak po eno čipko. Sever, ki je poudaril mladostnost obeh jubilantov rekoč, da 345 let orkestra in 80 Mojzesa ni nič v primerjavi z zemljo, ki pleše tja med zvezde že tisoč let, ni mogel mimo podobnosti, ki ju povezujejo. “Svinčeni” Sepe in “živosrebrni” orkester sta namreč trdna knapovska otroka.
Z zahtevno Ti in jaz Elze Budau (Elvira Hasanagič) je bil Brez besed Smiljana Rozmana (Katrinas) sklenjen šopek najlepših Sepetovih skladb. Dobršen del z novimi aranžmaji, ki sta jih za ta večer skoraj 60-članski orkester napisala Prezelj in Mojzes sam. Zato so morda zvenele nekoliko neobičajno, a za navdušeno publiko blagodejno. Za konec je Vita Mavrič dodala Klovna, šanson, za katerega Sepe rad reče, da je del njega, medtem ko so zimzelene uspešnice zapuščina ljudem dobre volje. SAŠA DRAGOŠ
