Muzik(a) z občutkom za čas, ki teče ...
Prvi letošnji koncert glasbenega abonmaja, ki ga že šestinštirideseto sezono izvaja Kulturni dom Nova Gorica, je minuli ponedeljek potekal po znanem scenariju. Na prvem koncertu že dolga leta gostuje dogodek, ki ga sicer v svoj program uvrščajo tudi Kogojevi dnevi iz bljižnjega Kanala ob Soči. Sodelovanje je vzorno, rezultati pa tudi.
Letošnji abonmajski koncertni cikel sta odprli pianistki Lovorka Nemeš Dular in Jasmina Trajcheska.
Foto: Saša MrakNOVA GORICA > Tokrat sta na skupnem dogodku nastopili pianistki Lovorka Nemeš Dular in Jasmina Trajcheska. Obe uveljavljeni glasbenici in pedagoginji. Trajcheska je bila rojena v Prilepu v Severni Makedoniji, v svoji državi je tudi dokončala glasbene študije, poleg koncertne dejavnosti je tudi redna profesorica klavirja na Državnem glasbenem in baletnem učilišču Ilija Nikolovski - Luj v Skopju, Lovorka Nemeš Dular pa je po študiju klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomirala še na muzikologiji na Filozofski fakulteti v Ljubljani, trenutno pedagoško deluje na Glasbeni šoli Grosuplje.
Obe sta navdušeni interpretki glasbe Janeza Matičiča (1926-2022), osrednjega predstavnika slovenske povojne moderne, s katerim sta imeli tudi oseben kontakt, kar pomeni, da sta od slavnega mojstra prejeli tudi dragocene nasvete ob izvedbi njegovih del. Predstavili sta lep izsek pianističnih stvaritev, ki skladatelja umeščajo med muzike z dušo, srcem in pronicljivim intelektom ter občutkom za čas, ki teče in vse spreminja.
Poklon učitelju
S koncertom ob stoletnici skladateljevega rojstva, sta se poklonili svojemu učitelju in tutorju ter sestavili koncertni program, ki je skoraj v celoti obsegal njegova dela. Vmes sta za ilustracijo in podkrepitev Matičičevega ustvarjalnega sloga zaigrali še skladbo (za klavir štiriročno) Moja mati gos Mauricea Ravela in imenitno, a nekoliko zakodirano skladbo Koda 3XX - algoritem digitalnega odnosa, (fantazija za klavir štiriročno), op. 41 skladateljice in pianistke Aleksandre Naumovski Potisk.
Matičič, ki je sicer veliko svojega življenja preživel v svetovljanskem Parizu, je pronicljiv in inventiven skladatelj. Muziko občuti kot snovno, fizično energijo, ki lahko zavibrira emocije in um. Čeprav se je v določenem obdobju precej navduševal nad ekscentričnim skladateljem Pierrom Schaefferjem, “izumiteljem” konkretne glasbe, nikoli ni opustil osnovnih glasbenih vzgibov kot so ton, melodija, harmonija in forma, temveč je pod vtisom modernizma novosti skrajno varčno uporabljal, lahko bi rekli, da tudi previdno, in ni prestopil v stilne tokove, ki so včasih brutalno premišljeni, agresivno konkretni in hrepenijo po glasbenem “ekscesu”.
Tudi v štiriročnem igranju presenetljivo usklajeni
Ne, Matičič je ohranil primarno vez s čustvi, s principi strastnosti, erotike, kjer so vzgibi popolnoma naravni, vzvodi pa lahko tudi modernistični, a nikoli mrzli in odtujeni intelektualni zasnovi. Seveda se zaveda disonance med romantizmom (iluzijo) in realizmom (tudi klavir je samo zvočni objekt), loči med performansom hrepenenja in fizično stvarnostjo zvoka, a kompozicije so kljub vsemu le uravnotežena emotivna realnost artistične presoje. Ostaja zvest muzi in se z distanco naslanja na zvočni laboratorij modernih trendov.
Tako nekako smo dojeli sporočilo obeh pianistk. Hommage Matičiču, predvsem pa poklon njegovi bogati ustvarjalni moči, ki obsega še veliko več od slišanega. Izvedbeno sta obe vrhunski. Tudi v štiriročnem igranju presenetljivo usklajeni, bolje – uglašeni, kar je seveda potrditev njunega skupnega izhodišča in razumevanja mojstrovega opusa.