Na motorju s kamero na hrbtu
Sto let je minilo od tedaj, ko je Franc Stres v pritličju Kodelijeve hiše v Kobaridu odprl fotografsko delavnico in postal kronist večine dogodkov na Kobariškem in v okolici.
KROMBERK> Stoletje zatem sta njegov sin Marijan Stres in zgodovinar Peter Stres izdala bogato knjigo, v kateri predstavljata Franca Stresa in njegov čas.
Naslov obsežne knjige je Kobariški fotograf in podjetnik Franc Stres in njegova družina, ob 100-letnici začetka njegovega fotografskega delovanja v Kobaridu; v njej pa je na 239 straneh obilo zanimivih fotografij in opisana njegova življenjska zgodba, kot jo je iz dokumentov, literature in po pripovedovanju Francevega sina Marijana Stresa zapisal zgodovinar Peter Stres. “Franc Stres je bil osebnost Kobariške, ki smo jo poznali tudi otroci, ki smo tam živeli in v veselje mi je bilo, da sem skupaj s sinom Marijanom odstrl vso tančico, ki se je nabrala v spominu tega človeka,“ je na predstavitvi knjige v torek zvečer povedal zgodovinar Peter Stres, ki s Francem in Marijanom sicer ni v sorodstvu.
Ustvarjalni duh
Franc Stres se je rodil leta 1884 v Kobaridu. Šolal se je na Koroškem in v Trstu in postal čevljarski mojster. Delal je v Trstu, med letoma 1906 in 1908 v Parizu kot čevljar, v Ženevi v Švici pa do leta 1910 v obutveni tovarni. Po političnem prepričanju je bil socialni demokrat, zanimal ga je razvoj tehnike, zato je redno obiskoval velesejem v Milanu. Ukvarjal se je s planinstvom, smučanjem, drsanjem, sankanjem, zanimal se je za fotografijo. Leta 1911 se je vrnil v Kobarid in odprl čevljarsko delavnico, a kaj kmalu ugotovil, da čevljarstvo prinaša premalo dohodka, zato se je začel posvečati trgovini, odprl pa je tudi fotografsko delavnico.
Tako je postal kronist tamkajšnjega dogajanja. Že pred prvo svetovno vojno je posnel ljudi, dogodke, s fotoaparatom spremljal gradnjo hidroelektrarne na potoku Idrija, pa gradnjo ceste med Kobaridom in Trnovim.
Med prvo svetovno vojno so ga Italijani internirali na Sardinijo, po vojni pa je v Kobaridu nadaljeval s trgovsko in fotografsko dejavnostjo. V zakonu z Marijo se jima je rodilo pet otrok. Mnogi so ga poznali kot fotografa, ki je s kamero na hrbtu z motorjem obiskoval okoliške kraje in beležil dogodke in kraje, izdal je tudi veliko razglednic, ki so jih najbolj uporabljali italijanski vojaki. Med pomembnejšimi dokumentarnimi fotografijami so tiste, ki beležijo gradnjo podaljška železnice od Sužida do Kobarida, edinstvene so njegove fotografije komemoracije ob 15. obletnici smrti Simona Gregorčiča leta 1921. Ko je leta 1938 v Kobarid prišel Mussolini, pa je smel fotografirati le od daleč.
Največ fotografij je naredil do leta 1930, potem pa se je usmeril v podjetništvo oziroma prevozništvo in trgovino, gojil je sviloprejke, odkupoval živalske kože, prevažal je les, zakupil ribolovne in lovne revirje. Po priključitvi k Jugoslaviji so njegovo premoženje nacionalizirali. “To je zgodba o meščanski družini Stres v velikih spremembah, ki so Tolminsko zajele v 20. stoletjem,” je sklenil Peter Stres.
Spomini na očeta
“Ko smo bili otroci starejši, nas je oče včasih peljal v sobo, kjer je razvijal slike. Največ, kar smo lahko tam počeli, je bilo, da smo slike obešali na vrv in razglednicam obrezovali robove,” se spominja sin Marijan. Povedal je tudi, da so bili premožna družina in so hodili v Gradež na letovanje. Spominjal se je, da je oče zelo skrbel za njihovo zdravje ter jim je vedno govoril: “Vse nam lahko vzamejo, samo tega ne, kar se boste naučili.” In dejansko se je to tudi zgodilo, se je očeta ganjeno spominjal sin Marijan.
Na priložnostni razstavi v muzeju Kromberk so na ogled le vojaške fotografije, oziroma fotografije avstroogrskih vojakov, ki jih je posnel Franc Stres.
Stresove fotografije in razglednice za tisk je pripravil Leo Caharija, knjigo je oblikoval Boris Zupančič, lektorirala je Marjeta Pisk, natisnila pa Grafika Soča. KLAVDIJA FIGELJ
