Na odru je še zmeraj divje, divje, divje
Sedem let po prejšnjem albumu Teške boje je Goran Bare s svojim kultnim bendom Majke izdal zbirko sedmih novih pesmi, naslovljeno Nuspojave (Stranski učinki). Pred drevišnjim predstavitvenim koncertom v Kinu Šiška se je ustanovitelj, pevec in edini stalni član benda oglasil v ljubljanskem klubu Daktari in poklepetal z novinarji.
LJUBLJANA > “Lahko jim rečemo Majke, a to ni več stara skupina, ampak ansambel, ki me pač spremlja,” pravi Goran Bare, leta 1965 rojen v Vinkovcih v Slavoniji. “Veste, skozi bend je šlo v tridesetih letih kakih trideset glasbenikov. Ostajam le jaz.” Med Majkami je bi svojčas tudi Zoran Čalić, danes kitarist slovenskega benda Big Foot Mama.
V Sloveniji, ki ji je hvaležen, da mu je omogočila nastopanje v težkih, vojnih devetdesetih letih, je Bare posnel tudi novi album. S petčlanskim bendom ga je v živo odžgal v novomeškem studiu RSL in si za vsako pesem vzel čas, ne da bi se menil, kako dolgo traja. Album Nuspojave, ki so ga že konec marca nekateri razglasili za hrvaški album leta, odpre dolga, skoraj devetminutna Ljubav krvari. “Ljubezen krvavi in izginja. Ta pesem bi se morala imenovati Ljubav je mrtva, a bi bil to premočen naslov,” pripoveduje Bare. “Počasi izginja iskrena ljubezen, vsi smo sužnji aparatov ... No, jaz niti nisem, veste, nisem 'omrežen'. A vidim, kaj nam počne današnja kultura facebooka, twitterja ... Vseeno pa rokenrol ostaja, še zmeraj je tu, le poti do njega so drugačne. Še prihajajo dobri bendi.”
Na albumu Nuspojave, osmem studijskem v diskografiji Majk, Bare beleži uničujoče “stranske učinke” svetovne politike, ki pa ji ne dovoli, da bi ga preveč vznemirila. Med tistimi, ki so vplivali nanj, je tudi ameriški pesnik in pisatelj Edgar Allan Poe s svojim slovitim krokarjem, upodobljenim na hrbtni strani albuma. “Berem, seveda, še bolj pa sem v mladih letih, ko me je s knjigami in ploščami oskrbovala sestra, ki je študirala v Zagrebu,” se spominja Bare. “S pomočjo albumov Iggyja Popa in Davida Bowieja sem spoznal, kakšen sem jaz in kakšen je svet okrog mene. Prav tako je name vplival evropski film: Fassbinder, Herzog, Wenders ... Zmeraj sem bil bolj obrnjen proti Evropi kot proti Ameriki. In na novem albumu vračam dolg Evropi, ki me je napravila takega, kakršen sem.”
Kako pa je dandanes na odru? “Divje, divje, divje,” prikima. “Pač, rokenrol. S pesmijo še zmeraj lahko rušim zgradbe.” Preživel je že marsikaj in izkušnje so ga okrepile. Po prejšnjem albumu je pretiraval, na mesec rohnel tudi na petnajstih koncertih. “Zlomil sem se, zato sem se moral za nekaj let umakniti. Zdaj sem se priplazil iz katakomb in sem spet okej,” se nasmehne.
