Na piedestalu, a brez dela

>V filmu Pauline na plaži ste zaigrali že pri petnajstih letih. Kako vas je Rohmer našel in kakšno je bilo vajino prvo srečanje?

“Romer me je prvič videl na fotografiji Društva francoskih producentov, povabil me je na sestanek. Prišla sem malo bolj zgodaj in ker nisem želela motiti, sem čakala pred stavbo. Iz nje je izstopil Rohmer, ki je ravno nameraval v trgovino. Kar nekaj časa sva si ogledovala drug drugega, bilo je nekoliko bizarno, nato pa se je predstavil in me vprašal, če sem prišla na sestanek. Povabil me je, da grem z njim v trgovino.”

>Kakšen odnos je imel Rohmer do igralcev?

“Mislim, da je igralce izbiral glede na vlogo in glede na to, kaj so kot osebe lahko dali filmu. Igrala sem v treh njegovih filmih, v času skupnega ustvarjanja sva postala prijatelja. Že ko sem ga srečala prvič, se mi je zdelo, da me pozna. Mislim, da je imel zelo dober občutek za ljudi.”

>Kako je potekalo snemanja filma Pauline na plaži?

“Najbolj zanimivo je bilo to, da smo snemali in spali v isti hiši, v hiši asistenta produkcije. Skoraj vsi smo živeli tam, tako so se razvili medosebni odnosi, ki so se nato precej mešali z vlogami. Ekipa je bila zelo majhna – ni bilo niti maskerke in garderoberke, lase so mi ostrigli kar na vrtu. To je bila zelo posebna izkušnja, ki sem jo doživela tudi na snemanju drugih Rohmerjevih filmov. Bili so veliki filmi, a z miniaturnim setom.”

>Kateri spomin s snemanja vam je najbolj zabaven in kateri najljubši?

“Bilo jih je več. Na plaži sem snemala prizor s Pascalom Greggoryem in Rohmer je rekel, da ga morava ponoviti, zatem pa je kar odšel. Vprašali smo ga, kam gre, on pa je odgovoril: 'Zelo dobro vama gre, kar ponavljajta, jaz grem.' Na koncu je izbral prizor, a bilo je malce nenavadno. Veliko spominov imam na Simona de la Brossa, ki je kasneje umrl. Veliko sva se družila, saj sva bila podobne starosti.”

Vsi liki imajo v filmu svojo filozofijo o ljubezni, 15-letna Pauline ima o njej presenetljivo “zrelo” predstavo. Ste se takrat lahko prepoznali v teh mislih, ali je šlo le za scenarij?

“Scenarij je bil že napisan, pred začetkom snemanja smo veliko delali na tekstu. Nekaj smo sicer zamenjali, dodala sem nekaj svoje osebnosti. Mi je pa Rohmer napisal pismo, v katerem je priznal, da ima moja vloga v filmu veliko težo, zaradi česar je tudi prvotni naslov spremenil v Pauline na plaži.”

>Pauline v filmu pravi, da se ne moreš zaljubiti v nekoga, ki ga ne poznaš. Kaj danes o ljubezni pravite vi?

(Smeh in precej dolg razmislek.) “Mislim, da se lahko zaljubiš v nekoga, ki ga ne poznaš. Poleg tega pa lahko ugotoviš, da ne poznaš nekoga, s katerim si bil nekaj let in si mislil, da ga poznaš. Mislim, da se ljubezen dogaja vsak dan.”

>Ste trenutno angažirani v kakšnem filmu, s čim se ukvarjate?

“Na žalost ne snemam nobenega filma. Po tem, ko sem delala z Rohmerjem, je težko dobiti filmski projekt. Delo z njim te postavi na piedestal, zaradi katerega je možno, da ne dobiš več drugega dela, saj si te ostali režiserji težko predstavljajo v drugačnih vlogah. V velikih filmih ne dobim vloge, po drugi strani pa mislijo, da so manjše vloge zame premajhne. To je žalostno, saj ne morem dobiti ne glavne ne stranske vloge in na koncu bom še ostala brez dela. Zdaj se ukvarjam z branjem tekstov, nastopam s prijateljem iz Trsta, ki me spremlja z glasbo.”

Kaj vam danes pomeni film Pauline na plaži?

“V zvezi s Pauline na plaži se me vedno dotakne, da ta film še danes ljudem nekaj pove. Neki novinar mi je sicer nekoč dejal: 'Ah, to je film, ki govori o odnosu med moškimi in ženskami.' Odvrnila sem mu: 'Ja, tako kot tri četrtine literature, poezije, filmov ...'”

>Za konec se spet vračam k velikemu Rohmerju, ki je umrl leta 2010. Kdo je bil in kako vas je zaznamoval?

“Za njegovo smrt sem izvedela po telefonu, poklicali so me z radia in želeli, da ob tem dogodku nekaj povem. Bilo je težko. Zame je bil Rohmer nekdo, ki je bil povsem svoboden v tem, da je počel točno to, kar si je želel – tako v filmu kot tudi sicer v življenju. Seveda je imel kot vsak človek v zasebnem življenju obveznosti in je sklepal kompromise, a v njegovih filmih tega res ni bilo. Počel je, kar je želel. Zame je bil cineast popolne svobode.”

REKA ŠAV