Na planoti so kopali do vode
V Posočju z rekami, potoki in izviri so imeli od nekdaj vode dovolj, med pogostimi poplavami tudi preveč. Razen na kraški Šentviški planoti, kjer ni vodotokov. Zbornik Vode je (še) dovolj z različnih zornih kotov obravnava preskrbo in gospodarsko rabo vode, kako so se z njo oskrbovali v davni in polpretekli zgodovini. Prinaša folklorne pripovedi o izginulih jezerih.
TOLMIN > “Širitev družbenega zanimanja za vodo, predvsem pa vsakodnevno soočanje z negativnimi posledicami prekomerne in brezbrižne rabe ter opuščanje nekdanje samooskrbe z vodo, je Tolminski muzej spodbudilo k ideji, da bi raziskali, kako so se z vodo oskrbovali na kraški Šentviški planoti, kjer je bila redka dobrina, in dodali še številne druge prispevke o vodi,” pojasnjuje urednica pred kratkim izdanega zbornika, etnologinja v muzeju KarlaKofol. Pred tremi leti so na Šentviški planoti pod okriljem muzeja raziskovali tudi študentje. O favni kalov in drugih vodnih virih na Šentviški planoti v svojem prispevku pripoveduje doktor bioloških znanosti Gregor Torkar.
Iznajdljivi v pomanjkanju vode
Na Šentviški planoti so morali biti pred napeljavo vodovoda, ki so ga gradili po potresu leta 1976, zelo iznajdljivi. Iz redkih izvirov so vodo nosili domov v lesenih posodah, ki so jim rekli lempa. Deževnico in podzemno vodo, do katere so morali globoko kopati, so shranjevali v vodotesnih vodnjakih. Za napajanje živine so bili zelo dragoceni kali, ki so jih obzidali, in močila. “Na Logarščah, v Ročah, Policah in na Ponikvah, kjer imajo močnejše izvire, so imeli že v preteklosti svoje vodovode,” pojasnjuje Kofolova, ki opozarja na pomen samooskrbnega sistema v primeru, če bi se na vodovodu karkoli problematičnega zgodilo.
Na številnih planinah je bil edini vir pitne vode z deževnico napolnjena kotanja lapoč, ki se je običajno nahajala v bližini hlevov. Ena izmed planin se po lapoču tudi imenuje.
Arheolog v Tolminskem muzeju Miha Mlinar pripoveduje, da so v naselbini na Tonovcovem gradu naleteli na velik vodnjak. “V halštatski hiši na Mostu na Soči pa ga ni bilo, ker je bila pitna voda zelo blizu v Idrijci in Soči,” Kot pravi, je imela Soča tudi velik sakralni pomen z mnogimi svetišči, ki so bila povezana z božanstvom Izoncijem.
Mojstri gradnje mlinov in žag
V dolinah, kjer je bilo vode na pretek, so jo s pridom gospodarsko izkoriščali. Tolminska je posejana z mlini in žagami. Ob vodi se je razvilo steklarstvo, kovaštvo, fužinarstvo, strojarstvo, barvarstvo. Preden so zgradili mostove, so za prečenje rek uporabljali brode. Hlodovina je s Kobariškega po Soči potovala do Gorice in do morja. Takrat se je veliko lesa poškodovalo ob skalah.
Vodja ribogojstva v ribiški družini Tolmin Dušan Jesenšek v svojem prispevku pripoveduje o pomenu nekdanjega in današnjega ribolova, pa tudi s kakšnimi ostmi so na črno lovili in kako se je upravljanje spreminjalo od nekdanjih zemljiških lastnikov do današnje ribiške družine, ki v vode vrača avtohtono ribo.
“Seznam poplav je zelo dolg,” ugotavlja doktor geografskih znanosti Blaž Komac, ki pravi, da je o poplavah pisal že langobardski zgodovinar Pavel Diakon (8. stoletje). Ena hujših je Posočje doletela leta 1926. Kako zelo so bili ljudje z vodo povezani, pripoveduje folklorno izročilo o izginulih jezerih, ki ga je zbrala doktorica literarnih ved Barbara Ivančič Kutin. Z jezerom je povezan tudi nastanek tolminske kotline. Pripoved pravi, da je bila dolina pod vodo od Kobarida do Mosta na Soči. Ob njem je živela žena z zelenimi lasmi, ko ji je poplava odnesla otroka, je z motiko razdrla hrib, da je voda odtekla.
NEVA BLAZETIČ
