Na sotočju igre in umetnosti

Milan Jesih, ki je bil leta 1971 v prvih vrstah študentskih upornikov pri zasedbi ljubljanske Filozofske fakultete, ki ima v malhi poleg čisto zaresnih pesmi tudi prgišče besedil za slovenske popevke, ki je pred desetletjem za svoj opus prejel veliko Prešernovo nagrado, ki je donedavna predsedoval Društvu slovenskih pisateljev in ki občasno prebiva in ustvarja v kraški vasici Ivanji Grad, letos obhaja okrogli jubilej.

Na čelu Zbranih zbirk, izdanih v zbirki Beletrina pri Študentski založbi in sorodnih minulim svežnjem pesmi DanetaZajca, GregorjaStrniše, Nika Grafenauerja, Kajetana Koviča in Tomaža Šalamuna, stoji pred štiridesetimi leti izdan Jesihov prvenec Uran v urinu, gospodar!, ki velja za eno najpomembnejših zbirk slovenskega pesniškega modernizma. V njej je 22-letni pesnik nadaljeval ludistično igro, kakršno je bil Tomaž Šalamun pričel v Pokru (1966). A medtem ko je slednji izzivalno parodiral domačo književno tradicijo (“Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu” in tako naprej) ter se nikoli preizkusil v metrično pravilni poeziji, se je Jesih že v Legendah (1974) oprl na izročilo preteklih mojstrov, četudi s svojo večno igrivostjo. Na prvi višji vrh se je povzpel v sestrskih zbirkah Kobalt (1976) in Volfram (1980), kjer je postavil slovenski rekord v dolžini verza, zaradi česar je bilo zbirki pri tisku treba zasukati in kačaste stihe razpotegniti vzdolž daljše knjižne stranice. Škoda, da tokratna izdaja taiste stihe nasilno prelamlja in ne ostaja zvesta “zasukanemu” natisu, ki ga bralec ni bil deležen le pri izvirniku, temveč tudi pri Kondorjevem izboru Verzi (2001).

Jesih je po takšnem razvratu verza svojo pesem v zbirki Usta (1985) hudo skrčil. In jo zatem še kar razvijal. Do najdrobnejših potankosti je izpilil svoj stih, se navezal na prešernovsko tradicijo in se z zelo odmevnima zbirkama Soneti (1989) in Soneti drugi (1993) uveljavil kot eden naših najbolj veščih sonetistov in postmodernističnih pesnikov, ki spodmikajo tla pod lastnim subjektom in svoja dela polnijo z obiljem citatov.

Do žive in živahne umetnosti je izmojstril tudi divje prepletanje visokega, že kar umetelnega in nizkega, že kar prostaškega sloga. In se ujel v jambsko stopico, o čemer je pred tremi leti pripovedoval v pogovoru za naš časnik: “Nenehno poskušam stopiti iz jambskega ritma. A preprosto nimam več vage za prosti verz. Ko se nekaj besed nabere v dober niz, se že razveselim, da mi je uspelo dobiti prosti verz, pa vidim, da imam pred seboj spet jamb, čeprav včasih malo razlomljen.”

V spremni besedi k Zbranim zbirkam goriški pesnikin literarni zgodovinar dr. David Bandelj med drugim opisuje Jesihovo uveljavljanje “govorca”, ki pripoveduje njegovo pesem, in postopno umikanje lirskega subjekta v ozadje. Svojčas je Jesih hotel docela izničiti, ubiti nadležni “jaz” v pesmi, a skozi poizkuse ugotovil, da se melanholični, sentimentalni mož še kar oglaša iz stihov. In da je nemogoče doseči ideal: pesem, govorjeno “z nikogaršnjega in nobenega stališča”. Mimogrede, tudi pisatelj Rudi Šeligo se je sorodno prikopal do spoznanja, da je reistično izganjanje sleherne subjektivnosti iz književnosti prejkone utopičen projekt.

O Jesihovem še zmeraj neusahljivem pesnikovanju poleg najnovejših zbirk Tako rekoč (2007) in Mesto sto (2008) pričajo v Zbranih zbirkah takisto objavljene Pesmi iz naslednje zbirke in Pesmi mimo zbirk, priložen pa je še cede, na katerem pesnik nič več ne taji prisotnosti v lastnih stihih, temveč jim kar posodi svoj glas.

ANDRAŽ GOMBAČ