Na svoji zemlji

NOVA GORICA > Koncert je nekako obeležil tudi 60-letnico Zlatka Kaučiča, ki je eden najbolj inovativnih tolkalcev v tem delu Evrope.

Glasbenika sta nam razgrnila pestro paleto tehnik, ki živijo med nami zadnjih 50 let: od prepariranega in tolkalskega načina igranja klavirja do zelo klasičnih pianističnih dražljajev, kjer se cedita melodika in harmonija, do fenomenalnih zvočnih efektov konkretne glasbe, bogastva ritmov in pravih programskih štorij, ki jih na svojem svobodnem “ozemlju” iz predmetov in glasbil izvablja Zlatko Kaučič.

Zlatko je resnično predvsem glasbeni poet-pripovedovalec zgodb. V vsaki improvizaciji, na kateri je temeljila tudi omenjena novogoriška kreacija, takoj najde vsebinsko nit, ki jo potem razvija z naracijo pesnika v pravo zgodbo. Glasba pod Kaučičevimi prsti neprestano raste in se oblikuje v vse smeri. Le kam bi “odpesnil”, če ga v glasbenih vodah ne bi tokrat držal Milko Lazar, ki je s klavirjem ohranjal stik z zakonitostmi skupinskega muziciranja. Na Lazarjevem prepoznavnem terenu, seveda, kjer vladajo: neumoren, stabilen in v zemljo “pribit” ostinato, vrhunske minimalistične vibracije, ki spominjajo na meditacijo in molitev, ter predvsem izjemen občutek za oblikovanje krasnih melodij, kjer pride do izraza predvsem glasbenikova skladateljska potenca.

Lazar-Kaučič je duo, ki je našel pot do skupne govorice s popolnoma različnih glasbenih izhodišč. Kar je pravi recept za oblikovanje novega, za obogatitev obeh v novi “skupnosti”. Njuna glasba ponovno vzpostavlja muzično izhodišče, izvirni “greh” ustvarjanja - gre za navdih, gre za misel in pripoved, gre za osebno izpoved in, ne nazadnje, gre za koncept, ki vase vsrka tudi poslušalca. Skoraj bi lahko rekli, da sta glasbenika odkrila čudežno formulo, kjer ni več niti kančka prostora za dvom in pomisleke, kajti glasba spet srka iz žil užitka in strasti.

Tihožitja slovenskih pokrajin so sicer tematski naslov, ki pa bržkone služi le kot okvir za nekakšen melanholičen sprehod po svoji zemlji (verjetno tipiziran slovenski izraz/obraz), iz katerega vre vsemogoče. Včasih je erupcija na meji vulkanskega izbruha, glasbenika poustvarita “hrup”, ki spominja na krik razbolene duše, na obup in kataklizmo, iz niča se tako rekoč dvigne pravi pandemonij glasov, ontološki kaos, ki pa že v naslednjem trenutku zdrsne v objem lirike, prefinjene poetike, zveneče milosti in sanjske mimikrije.

Kontrast kot temelj in simbol, seveda, kontrast kot najosnovnejši gradnik vsake kompozicije. Brez dvoma, kontrast Lazar-Kaučič, ki je oblikoval žlahtno poljano polno rož, tudi krav (če prav razumemo tolkalčev solo potep po slovenskih pašnikih), v čudovito pokrajino pa sta glasbenika umestila tudi spomin na slavnega Josepha Zawinula z izvedbo dveh njegovih nesmrtnih mojstrovin. Čepica na Lazarjevi glavi že tako in tako zgovorno priča na globoko vez s slavnim pianistom, ki je pogosto muziciral tudi pri nas.

JOŽE ŠTUCIN