Na travniku keramičnih rož
Nežnost, natančnost, estetika, čistost ... To so besede, ki najbolje opišejo razstavo Ane Hanzel z naslovom Lebdeče pokrajine, ki si jo lahko ogledate v Grajžarjevi galeriji v Štanjelu.
ŠTANJEL > “Inspiracija prihaja iz narave. Mogoče kreacije spominjajo na luči, vendar tudi na rože. Od tod tudi ime za razstavo, Lebdeče pokrajine,” je povedala Ana Hanzel na otvoritvi razstave v Grajžarjevi galeriji v Štanjelu.
Ana Hanzel se je najprej preizkušala v slikarstvu. Obiskovala je številne tečaje in sodelovala z različnimi mentorji. “Potem mi je eden od njih svetoval, naj se preizkusim v keramiki. Prednost je, da se lahko izražaš tridimenzionalno, zato imaš številne možnosti izražanja,” pojasni Hanzlova. Ljubezen med umetnico in tehniko, ki se je začela pred desetimi leti, traja še danes.
Kot je povedala, obiskovalce njenih razstav velikokrat preseneti, da so dela iz keramike: “Mogoče zato, ker si predstavljajo rjavo žgano glineno keramiko. Večina misli, da so razstavljena dela iz gipsa. Je pa to na 1000 stopinjah Celzija žgana bela glina.”
Pri izdelavi je treba biti pozoren, da v glini ni zračnih mehurčkov. V nasprotnem primeru keramika poči. Kot je povedala umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, se je Ana Hanzel “osredotočila na likovni medij, ki daje vedno nove in nove izzive ter ji ob uspešno izvedenih kreacijah ne prinaša le osebnega zadovoljstva, temveč tudi priznanja in nagrade strokovnih ocenjevalcev”.
Naravna barva gline poudarja prvinskost in s tem elementarnost, je prepričana Stibilj Šajnova. Razstava pa je celovita zgodba, a hkrati ohranja rdečo nit umetničinega dela: “Tovrsten cikel del je svojevrstna kreacija, ki s preteklimi ne pretrga vezi, in vendar nastopa z avtorskimi posebnostmi in predstavlja nova, plemenita likovna ovrednotenja in drzna vizualna utelešenja. Ta so kot zapeljive, dovršene in hkrati naravne čipke, romantično nostalgične in hkrati sodobno aktualne. Umetelnost, prefinjenost in dovršenost so znamenja likovno-estetske kvalitete, ki vodi k snovanju nekakšnega sodobnega zveznega ornamenta. Dela stremijo za popolnostjo, ki izvira iz prvinskih, celo naravnih elementov, hkrati pa seže onkraj dosega narave.”
PETRA MEZINEC
