“Na vasi so bolj lačni kulture”
“Največ, kar si v življenju lahko daš, je, da si tak, kot si. Dokler ne spoštuješ samega sebe, ne moreš spoštovati in imeti rad niti ljudi okrog sebe in oni ne tebe,” je eno glavnih življenjskih načel pesnika Milana Šelja, ki prežema tudi njegovo globoko izpovedno poezijo.
ILIRSKA BISTRICA > Svoje pesmi je minulo soboto predstavil na literarnem večeru s pomenljivim naslovom Gradim gradove in mostove v intimnem prostoru vinske kleti Hrama dobrega Gostilne pri Matetu.
Med Londonom in Krasom
Pesnik, prevajalec in publicist Milan Šelj, rojen v Vipavski dolini, zadnja leta živi razpet med idiličnim Krasom in svetovljanskim Londonom, kamor se je preselil pred 25 leti.
“Pesnikova karizmatičnost izvira iz njegove sproščenosti in vedrosti, ti pa imata korenine v njegovi notranji svobodi,” je Šeljev značaj orisala Helena Pirih Rosa, ki je vodila pogovor z njim. A pot do življenjske sreče, ki jo s svojim partnerjem, Angležem Petrom, v zavetju idiličnega Krasa uživa danes, je bila vse prej kot lahka.
Njegovo dolgo in strmo pot do notranje svobode in pomirjenosti samega s sabo ter svetom opisujejo tri pesniške zbirke. Najbolj boleče obdobje svojega življenja je orisal v prvi zbirki Darilo, ki je izšla leta 2006. V ciklu pesmi Družinski portreti je prvič razgalil svojo bolečino zaradi zanikanja in zavrnitve staršev, ki niso sprejeli njegove istospolne usmerjenosti.
V pesmih iz druge zbirke Kristali soli (2010) se prepletajo prizori revščine ljudi s socialnega dna, ki jih je Šelj v vsej surovosti in krutosti podoživel na londonskih ulicah, z idiličnimi podobami kraške pokrajine, kjer vsakič znova najde svoj notranji mir. “Ta kontrast med Londonom in Krasom ne bi mogel biti večji. Intimno, mirno kraško okolje preprosto potrebujem, da si napolnim baterije in ostanem v stiku z maternim jezikom,” je svojo razpetost med dvema domovoma pojasnil Šelj.
Na slovenskem domu, posestvu Kosmatice, ki stoji na robu kraške vasice Avber, s partnerjem Petrom preživi približno pol leta, zadnja leta pa tam poleti prirejata prav poseben literarni večer, na katerega povabita tudi sovaščane.
“Ko sva prvič priredila tak večer, sva bila prijetno presenečena. Prišlo je res veliko ljudi, od najstarejših pa do družin z majhnimi otroki. Bilo je res prijetno vzdušje. V mestih smo presiti vsega dobrega, ljudje na vasi pa so bolj lačni kulture. Radi se družijo in te stvari zelo cenijo,” je z nasmehom povedal.
Gradovi, polni zanosa in moči
V zadnji zbirki Gradim gradove iz leta 2015 se Šelj razkriva v povsem drugačni luči, poln zanosa in moči. Tudi pesmi so bolj radožive, svetle in prepredene z besednimi igrami. “Vse tri zbirke so stopničke do tega, kar sem danes,” je Šelj, ki sicer piše tudi pesmi za otroke, strnil predstavitev svoje poezije. Trenutno pa že nastaja nova zbirka, ki naj bi, kot napoveduje, izšla prihodnje leto in jo bo tokrat prvič prepesnil še v angleščino.
Na trenutke čustveno pretresljiv in ganljiv pesniški večer, ki ga je pripravilo bistriško Literarno društvo, je podkrepila Lara Štemberger z igranjem violine.
KATJA KIRN VODOPIVEC