Na začetku je kamen, na začetku je morje

Literarni festival Vilenica letos ne bo rekel prve besede sredi lipiške pravljice, ki je bila mnoga leta začasni dom literatom iz vse Evrope, ampak bo skozi okno sveta pogledal na morski obali.

Prihod v Koper je vzniknil iz povsem življenjske potrebe po skupnem prostoru, ki ga Lipica, sredi intenzivnih obnovitvenih razmislekov in del, začasno ne more ponuditi. Ampak kot v vsaki dobri zgodbi, tudi v letošnjem vileniškem romanju, zaplet nima le enega razpleta.

Prav v letu, ko je geslo festivala Navdih meje, v letu, ko se, silovito, kot že dolgo ne, lomijo okviri starih evropskih slik, v letu ko z zemljevida izginja slovenska južna meja, je naš najuglednejši književni festival z geografskim obratom usmeril pogled na igro podobnosti in različnosti, enakosti in drugačnosti. Igro, ki vrti svet, pa naj je narejen iz suhega, trmastega kraškega kamna ali zaobljenih, nestanovitnih morskih valov.

V tej igri zmaga, kdor dojame, da je črta zaradi tistega, kar je na njeni desni in na njeni levi. Da je meja zaradi države in države, da je zakon zaradi svobode in svobode, da je jezik zaradi besede in besede, da je obala zaradi celine in morja. Da je torej črta, sama po sebi, manj kot morska pena, manj kot travna bilka, manj kot nič.

Prav zato se črte premikajo, človek pa ostaja. Njegovo srce bije globoko v srcu Zemlje. Tam, kjer se stekajo kapljice, ki napajajo oceane sveta. V tej jami se s svojimi vilami in muzami vsako leto ponovno rodi festival z nezamenljivo in nesmrtno dušo. Ime mu je Vilenica. VESNA HUMAR