“Nacionalna radio in televizija izvajata skorajda genocid nad slovensko glasbo”

KRANJ, SLOVENIJA > Aldo Ivančič in Dario Seraval, ustanovna člana Borghesie sta Istrana. “Zato nama je, če pomislim na Kosovela, gotovo skupen Trst. Spominjam se, da je bil zame, kot devetletnega otroka, Trst velemesto. Zdi se mi, da je tudi Kosovel imel svojevrsten odnos do Trsta. Če začnemo s konca plošče, Blizu polnoči je pesem, ki je na neki način posvečena Trstu. Hecno, nekega večera, ko smo ravno začeli ustvarjati ploščo, sem bral prav to pesem in razmišljal o glasbi. Odprl sem televizor, tam je bil orkester. Ko sem ojačal glasnost, sem zaslišal, da je igral prav Ognjenega ptiča Igorja Stravinskega, glasbo, ki jo omenja Kosovel. Tako se je znašla na plošči,” začne svojo pripoved Ivančič.

Kaj pa sicer Kosovel? Vam je bil res blizu že od otroštva?

“To je bila zaveza, dolg iz mladosti. Ko se nad nečim navdušiš, ugotoviš, da je genialno. In čez leta ponovno prideš v stik in si ponovno rečeš, uau, to je res genialno, bo treba kaj narediti. Lahko bi tak projekt naravnali na kako obletnico, a pri nas se je zgodil, ko je dozorel.”

Aldo Ivančič

Borghesia

“Jezik je le del paketa. Če se predstavljaš z glasbo, ki je podobna stotim bendom v tujini, ni jasno, zakaj bi poslušali bend iz Slovenije. Kdor želi uspeti v tujini, mora biti bodisi zelo zelo dober v svojem žanru ali pa mora narediti nekaj povsem novega.”

Kaj pa izbor? Vse pesmi so iz Integralov.

“Iz malce širšega izbora smo člani glasovali za pesmi, tako je nastal seznam, ki je na plošči. A če bi posneli še pet plošč, bi gotovo ostalo gradiva še za naslednjih pet.”

Menda je pa Srečko spremenil vaš ustvarjalni proces. So res prvič glasbo narekovala besedila?

“Tokrat so vsekakor besedila narekovala strukturo komadov. Pa ne le zaradi Kosovela. Začel sem se bolj zanimati za njegovo obdobje, našel posnetke Luigija Russola, Il risveglio di una città, in pomislil, uau, kakšen čas je bil to! Tudi skozi proces dela sem prišel do spoznanja, da je način, ki ga je imel Kosovel, svojevrstna cut-up tehnika, ki jo je zahodni svet kasneje odkril s poezijo Williama Burroughsa in bitnikov. Kosovel je to naredil petdeset let pred njimi, in če bi hoteli koga imenovati za avtorja cut-upa, bi to bil Srečko Kosovel.”

Aldo Ivančič

Borghesia

“Življenje” je prekratko, da bi se človek ponavljal. Ali koga oponašal. In najhuje je, če človek oponaša samega sebe.”

Tudi vaša glasba se od nekdaj poslužuje podobne tehnike - rezanje, kolažiranje, semplanje, sestavljanje. Se Kosovel ujema z vami tudi na tej ravni?

“Res je. Morda smo se tudi zato tako poistovetili s Kosovelom, ker nam je očitno blizu njegov slog, jezik, ki ga je uporabljal. In že takoj na začetku smo bili enotni, da tega projekta ne bi delali v angleščini, temveč v slovenščini. Kljub temu nas je neki angleški spletni portal izbral za eno od dvajsetih najboljših plošč minulega leta, pristali smo na 19. mestu od petdesetih.”

Mnogi mladi bendi so prepričani, da so predpogoj za pozornost v tujini skladbe v angleščini.

“Jezik je le del paketa. Če se predstavljaš z glasbo, ki je podobna stotim bendom v tujini, ni jasno, zakaj bi poslušali bend iz Slovenije. Kdor želi uspeti v tujini, mora biti bodisi zelo zelo dober v svojem žanru ali pa mora narediti nekaj povsem novega.”

Aldo Ivančič

Borghesia

“Na nacionalni televiziji ni več nobene oddaje o glasbi, na Valu 202 so ukinili oddajo Drugi val, ki so jo ustvarjali Igor Vidmar, Janez Golič in Igor Bašin, skratka brišejo vse oddaje, ki so orientirane na 'alternativno' kulturo. Obenem smo najbrž edina država v Evropi, ki svoje glasbe ne nagrajuje.”

Tudi vi ste počeli nekaj povsem novega. Ko so vas pred kakimi 35 leti popredalčkali v EBM - electronic body music, še niste vedeli za ta žanr. Odtlej se neradi ponavljate in vsaka plošča je drugačna. Tudi nova se od prejšnje precej razlikuje.

“Hvala za kompliment. (smeh) Življenje je prekratko, da bi se človek ponavljal. Ali koga oponašal. In najhuje je, če človek sam sebe oponaša. Če iz tega vidika omenim kakega idola, je to David Bowie, ki sem ga spremljal od 13. leta, ko sem kupil prvo single ploščo. Blizu mi je, da neprestano delaš nekaj drugega. Tudi projekt Bast, ki sem ga ustvarjal vmes, je bil zame 'and now for something completely different'. Življenje je tako bolj zanimivo!”

Ostaja pa pri vas stalnica, da Borghesia nikoli ni le sinonim za glasbo. Že plošča sama ima svoj likovni umetniški pečat, na odru vas spremlja video projekcija …

“Res je. Za ta projekt sta se videa lotila Lina Rica in Boštjan Čadež. Lahko rečem, da je po dolgih letih šlo za izjemno izkušnjo, pa ne le zato, ker smo se zelo dobro ujeli, temveč ker smo vzpostavili nekakšen medgeneracijski dialog. Pa tudi zelo dobro sta ujela, kar smo hoteli narediti, kakor je tudi Matej Stupica z ovitkom plošče - nismo namreč želeli replicirati estetike iz začetka dvajsetega stoletja, ampak umestiti Kosovela v današnji čas.”

V nedavnem intervjuju ste dejali, da bi Srečko Kosovel danes najbrž zahajal na Metelkovo. Kaj pa če bi se zadrževal bolj doma, visel na telefonu in svojo poezijo objavljal na facebooku?

“Hmmm. Zanimivo vprašanje. Mislim, da eno ne izključuje drugega. Mislim, da je 99 odstotkov obiskovalcev Metelkove povezanih s facebookom, instagramom in tako naprej.”

Ko že omenjamo mlade. Tudi v vaši zasedbi je precej medgeneracijskega sodelovanja. Kako se je zgodila pomladitev?

“Spontano. Ni šlo za načrtno pomlajevanje, češ, nočemo nobenega pod 35 let. Andraž Mazi in Irena Tomažin Zagoričnik sta prej igrala v Bast, torej je bilo logično, ko se ima nekdo rad, da nadaljuje sodelovanje tudi v drugih oblikah. Še preden se je Andraž odločil, da ne želi več igrati na koncertih, nam je Sašo Benko dejal, naj ga pokličemo, če bomo kdaj potrebovali kitarista, in se nam je pridružil. Dario ima zdravstvene težave in ne more več peti v živo, zato smo se odločili, da je Ivo Poderžaj, ki je nekoč nadomeščal Daria, postal nov član. Jelena Rusjan pa je kot basistka in pevka že nekaj let v bendu.”

Ne moremo povsem mimo kratkega pogleda nazaj, v čas, ko ste vi in Dario Seraval iz Istre prišla v Ljubljano in tam ostala.

“Kot vedno se začne tako, da prideš v Ljubljano zaradi študija. Dario je študiral filozofijo, jaz pa sem iz Pulja, kjer sem študiral ekonomijo, naredil diferencialne in na FSPN v Ljubljani prestopil v tretji letnik sociologije. Poznal sem že Nevena Kordo in Zemiro Alajbegović, pa Sama Ljubešića, ki so bili že prej v teatru Performans; na njihovo pobudo smo ustanovili FV 112/15, gledališko performans multumedijsko skupino, s katero smo enkrat na teden ob torkih imeli disko program v Disku Študent. Že kot najstnik sem v Pulju vrtel plošče v tamkajšnji krajevni skupnosti, tako da sem imel veliko plošč. Leta 1973 sem bil tri mesece v Londonu, tako da sem poleg ostalega postal tudi didžej. Z delovanjem v FV 112/15 sva z Dariem dobila idejo, da bi paralelno ustanovili še bend. Na začetku smo bili kvintet, boben, dve kitari, bas in vokal, potem pa so vsi zapustili bend in sva ostala z Dariem sama. Odločila sva se, da se bova raje ukvarjala z mašinami kot z ljudmi. So bolj zanesljive. Tako se je začelo. V ekipi je bil tudi Goran Devide, ki je takrat študiral računalništvo in se je kot eden od pionirjev ukvarjal z grafično animacijo. In tako se je zgodilo, da smo imeli računalnik.”

Tudi v tem ste menda pionirji pri nas.

“Menda smo eden prvih bendov v Sloveniji, ki je pri ustvarjanju glasbe začel uporabljati računalnik. In vzporedno smo postali nekakšen video bend, ker so bili Neven Korda, Zemira Alajbegović in Goran Devide, ki so ustvarjali videe, polnopravni člani benda. Ne le da smo se ukvarjali z elektronsko glasbo, takrat smo uporabjali novitete na tehnološkem področju, sploh ko je prišel digitalni svet, midi …”

Med prvimi ste tudi semplali, vzorčili glasbo, kar je danes tako enostavno, da se najstniki tega lotevajo že kar s telefoni. Vi ste takrat imeli minimalno tehnologijo …

“Telefon je stokrat, morda tisočkrat močnejši od našega takratnega računalnika - Atari, a moč je v tem primeru relativen pojem.” (smeh)

Ste pa zelo hitro, že s prvo veliko ploščo, prepričali sozaložnika v Bologni, z naslednjo pa že znamenito založbo PIAS - Play Iz Again Sam. Kako se spominjate tistih ključnih trenutkov? Danes se mora zgoditi čudež, da tuje založbe v poplavi glasbenikov nekomu zares prisluhnejo …

“Danes tuje založbe gredo najprej na youtube in pogledajo, koliko ogledov imate. Najboljše bi bilo, da bi prodajali kakega cucka ali mačka, ker tako lahko hitro dosežeš krepko čez milijon ogledov. (smeh) Neprimerljivo z glasbeniki, sploh takimi, ki šele začenjajo svojo pot.”

Kakšnega cucka ste vi imeli v žepu, da ste pritegnili Pias in še prej Italijane?

“Ko smo v svojem klubu gostili italijanski hardcore punk bend, smo jim dali našo kaseto, ki jim je bila zelo všeč, in to je bilo dovolj. Kasneje sem v italijanskem časopisu, mislim, da je šlo za Rockerillo, odkril založbo Play it Again Sam. Kar sem prebral, me je spominjalo na našo zgodbo, in ko sem šel v Bruselj, sem potrkal na vrata založbe, predal ploščo in prosil, če bi jo poslušali. Tip je rekel, mi bi kar izdali, in to je bilo to.”

Kakšni časi!

“Ja, sliši se popolnoma preprosto.”

Danes že malce meji na sanje.

“Ampak veste, lani je pri Cherry Red Records, eni najmočnejših neodvisnih angleških založb, izšel box s štirimi cedeji, zgodovina evropske elektronske glasbe, kjer so tudi Yello, Vangelis, Klaus Schulze, D.A.F. … in Borghesia. In ko se znajdeš v taki družbi, se ti zdi super, da je nekdo prepoznal vrednost tvojega dela.”

V preteklosti so pomemben del vašega delovanja zavzemale tudi različne aktivistična zavzemanja, akcije, od LGBT tematik do …

“Zdi se mi, da smo vedno radi hodili po robu, morda malce čez. V osemdesetih smo bili v prvi v Sloveniji, ki so javno vrteli 'pornič' Deep Troath (Globoko grlo).”

Menda je bila precej dolga vrsta gledalcev.

“Nekaj sto metrov. Danes bi to bilo popolnoma nesmiselno. Pa prirejali smo jazzovske jam sessione, podpirali hardcore pankersko sceno v Ljubljani, zanjo posneli prve videe in jim izdali prve plošče. Jaz sem jih produciral, Neven in Zemira sta se ukvarjala z videom. Lahko bi rekel, da je bil naš aktivizem na alternativni sceni zelo produktiven, veliko se je dogajalo. Saj se danes tudi, a zdi se, da brez kakega posebnega učinka v resničnosti. Alternativno kulturo v primerjavi z osemdesetimi leti namreč mainstream mediji popolnoma ignorirajo. RTV Slovenija je denimo lani na svojem portalu MMC imela morda sedem recenzij plošč, od tega dve slovenski. Na nacionalni televiziji ni več nobene oddaje o glasbi, na Valu 202 so ukinili oddajo Drugi val, ki so jo ustvarjali Igor Vidmar, Janez Golič in Igor Bašin, skratka brišejo vse oddaje, ki so orientirane na 'alternativno' kulturo.”

Ali z drugimi besedami, vse, kar ni komercialno upravičeno.

“Kar pomeni, da nacionalna radio in televizija izvajata skorajda genocid nad slovensko glasbo, ker popolnoma ignorirata določeno strukturo poslušalcev, ki so tudi prebivalci Slovenije. Tudi ti plačujejo RTV prispevek, a zanj ne dobijo vsebin, ki bi bile zanje zanimive. Da niti ne govorimo o tem, da se naše nacionalne strukture sploh ne ukvarjajo z mitologizacijo slovenske umetnosti nasploh. Na glasbenem področju nimamo več nobene nagrade v slogu grammyjev.”

Ukinili so tako zlate peteline kakor bumerange, a tudi kasnejši poskusi novih nagrad niso bili uspešni.

“Mislim, da smo edina država v Evropi, ki svoje glasbe ne nagrajuje.”

Že sosedje Hrvati znajo svoje porine odlično predstaviti.

“Lani sem jih slučajno ujel. Dogajali so se v splitski športni dvorani pred petnajst tisoč obiskovalci, oder v slogu grammyjev …”

Dejansko so primerljivi z grammyji, saj so kategorije, v katerih podeljujejo nagrade, zelo raznovrstne.

“Ja, nepredstavljivo. In to na tako visoki ravni! Obenem imajo glasbene oddaje, denimo A-strana, kjer igra orkester v živo, pa vsak dan na drugem televizijskem programu oddajo o hrvaški pop-rock glasbi … Po drugi strani sem prepričan, da ima njihova nacionalna televizija manj denarja od naše, a imajo stokrat boljši program, namenjen glasbi. Osebno nimam nič proti, da se denimo prenaša koncert Modrijanov, a če se ob tem izključuje določen del populacije, to ni več hec. Če glasbeni ustvarjalci nimajo ogledala, kritike, pomeni, da lahko vsak dela, kar hoče, kar se potem pozna tudi na kakovosti glasbe, ki jo predvaja nacionalni radio, denimo Val 202.”

Kaj se zdaj dogaja z vašo ploščo?

“Na eni strani smo imeli zelo dobre kritike, na drugi pa popolna ignoranca nacionalnega radia. Ne vem, zakaj se je to zgodilo, a očitno poezija Srečka Kosovela ni dovolj dobra zanj.”

No, to ne drži popolnoma. Armando Šturman vas je gostil v svoji oddaji AriZona na Radiu Koper.

“To je svetla izjema. Zdi se mi, da je to del nove politike na RTV, da skozi program deratizirajo kritičen odnos do realnosti, vsaj kar se glasbe tiče. V ZDA smo v petih letih izdali tri plošče, a nas razen Jolande Fele ni nihče poklical. Mi nismo edini bend, ki ima težave priti v program nacionalnega radia.”

Če se vrnemo k plošči - za razliko od Kosovela, ki ima besedno zvezo 'pred kapitulacijo', torej jo je predvidel, se zdi naslov Proti kapitulaciji domala optimističen.

“Tudi naš naslov bi moral biti Pred kapitualcijo, vmes se je pojavil pokvarjen telefon, in je potem ostalo Proti kapitulaciji. A če sem povsem iskren, sem v zadnjih treh letih večkrat po tihem razmišljal, ali je možno, da nismo v resnici že kapitulirali.”

Pa sem vas ravno hotela vprašati, ali ste po naravi optimist!

“Včasih, zlasti v zimskem času, se pojavijo obdobja krutega pesimizma.” (smeh)

Vendarle mora biti človek optimist, če se v teh časih odloči izdati album, in to celo na vinilu. A po drugi strani lahko ponovno zanimanje poslušalcev za vinilne plošče razumemo tudi kot porast zanimanja za dodatno umetniško vrednost. Tega pri digitalnih izdajah ni.

“V ZDA so res izšle vinilne plošče s posnetki, ki so pri nas izšli le na kasetah. Smo tudi v dogovorih z eno od belgijskih založb, da bi izdala boks s štirimi cedeji.”

Torej ste navkljub občasnim temačnim mislim daleč od tega, da bi vrgli puško v koruzo. Tudi to je svojevrstni aktivizem!

“Še vedno nekaj najdem v Brechtovi misli: Knjiga je orožje, vzemi jo v roke. Torej, glasba je orožje, vzemi jo v roke. Tej misli ostajamo zavezani. Kaj drugega nam niti ne preostane, če se hočemo boriti proti kapitulaciji.”

Ampak kdo je danes sovražnik? V časih, ko sta s Seravalom začenjala, nam je država povedala, kdo je naš sovražnik. Bili so kapitalizem, kapitalisti, zahod … Skupni sovražnik znova združuje ljudi. Spet smo prišli do gejev …

“… migrantov …”

… feministk …

“Neverjetno kaki retropincipi se pojavljajo v 21. stoletju, od tega, da je zemlja ravna plošča …”

… ali pa kreacionizem.

“Ampak tale o ploščati zemlji se mi zdi vrh …”

… dna.

(smeh) “Drži. Neverjetna se mi zdi tudi vrnitev religij, sploh v vzhodnem delu Evrope. Morda v Sloveniji še ni tako hudo, a je zato na Poljskem, Hrvaškem, v Srbiji, vse do Rusije. Vse je preplavil val neoreligije. Pa veliko je nacionalizma in sovraštva. Ko gledaš dokumentarne filme o nacizmu iz prejšnjega stoletja, dobiš hitro občutek, da nam manjka samo (tleskne s prsti) iskrica in bo vse razneslo. Toliko sovraštva se sproža vsepovsod, da ti ni jasno, kako je možno po vsem, kar se je zgodilo. Ampak če pogledaš na jugoslovansko vojno, vidiš, kako malo je potrebno, da se začne morija.”

V minulih letih ste sodelovali kot snemalec ali remikser tudi pri nekaterih skupinah, ki sodijo v domači mainstream, med njimi so Siddharta, Pero Lovšin, Magnifico in drugi. Kdo vas danes na naši sceni navdušuje?

“Intimno so mi precej pri srcu Širom. Bil sem na njihovem prvem koncertu, v Kranju, in so mi bili takoj všeč. Ta naklonjenost je ostala tudi, ko so izdali ploščo. Sicer priznam, da poslušam glasbo bolj kampanjsko, vendar jo ves čas spremljam, morda manj intenzivno kot v preteklosti. Radia nimam, po televiziji, kakor ugotavljamo, glasbe domala ni več, tako da najraje poslušam, kar me v določenem trenutku najbolj osrečuje.”

In kaj je to?

“Zadnje čase sem nekajkrat padel na preteklost. Navdušila me je izvirna Brechtova Alabama song, pa v nekem nemškem filmu sem slišal Speak Low Kurta Weilla, ki jo fantastično priredil neki nemški glasbenik. Ta me je res presunila. Rad imam tudi Repetitor. Zdijo se mi najboljši rokenrol bend na tleh bivše Juge, pa še malce širše. Vedno me nekoliko po občutkih spominjajo na beograjski Paket aranžman, kompilacijsko ploščo, na kateri so bili Idoli, Električni orgazam, Šarlo akrobata … Repetitor so prvinska mera rokenrola - ko je dober, je lahko kot Jack Daniel's.” (smeh)

Lani sta domala sovpadla izida plošč Borghesie in Laibacha. Skupini velikokrat zgodovinskih zapisi omenjajo v paru. Kot tisti, ki sta uspeli v tujini. Kaj vas povezuje?

“Prijatelji smo še iz skoraj predlaibachovskih časov. Z Dejanom Knezom, s Srečkom Bajdo, ki je bil v prvi zasedbi, pa z Janijem Novakom. Mislim, da sem bil prvi, ki je z njimi opravil profesionalni intervju, takrat sem pisal za Polet in Studentski list. Njihov prvi koncert v Ljubljani smo prav tako mi, v FV, priredili, tako da se kar nekaj let poznamo.”

Zadnja leta Laibach doživljajo svojevrstno renesanso.

“Zdi se mi super, kaj in kako delajo. Vlečejo dobre poteze tako na umetniški kakor poslovni ravni. So inštitucija, ki funkcionira.”

Bi kot diplomirani ekonomist soglašali z eno od tez, ki pravi, da je ena od bistvenih razlik med njimi in Borghesio založba Mute, ki je Laibach izstrelila v svet? Da so pri tem imeli velikansko srečo.

“Vsekakor je uspešen bend kombinacija dobre glasbe in, mogoče bom pregrob, še boljšega menedžerja. (smeh) Od Beatlov, Rolling Stones, Sex Pistols, Led Zeppelin do U2 - povsod za bendom stoji dober menedžer. Imamo pa še več primerov odličnih bendov, ki so bili popolni finančni polom.”

Kaj bi danes dejal Kosovel, če bi živel v Sloveniji?

“Ne vem, kaj bi rekel danes, če je že pred stotimi leti rekel: 'Vse telefonske zveze so pretrgane, o, saj je brezžični!' (smeh) To sem poslušal tri leta, kolikor smo ustvarjali ploščo. Skoraj vsi, ki ne vedo, za kaj gre, so popolnoma presenečeni, da je to Kosovel.”

Kosovel, ki govori o danes.

“V tem se zrcali njegova veličina.”

Zdi se, da bi predstavitev nove plošče sodila tudi kam na Kras. Morda celo v Kosovelov dom?

“Ponudbo smo poslali. Bomo videli. Bi se mi pa zdelo idealno, če bi lahko s Kosovelovimi besedili nastopali v Trstu. Ploščo sklene Mussolinijev govor, ki ga je imel v Trstu, ko je razglasil rasne zakone.”

Gre za svojevrstno svarilo?

“Definitivno! Ne bom rekel, da je Salvini Mussolini, a se zelo desno nagiba. Se ponavljam, a današnji čas resnično zelo spominja na trideseta leta. Prva pesem na plošči, ki pravi 'Odprite muzeje za mrtve ideje, za nacionalizem', takoj na začetku definira problem. To, da se danes ponavljajo enaki vzorci, bi bilo lahko smešno, če ne bi bilo tako zelo tragično. A producira jih predvsem politika!”

Kaj nam je torej storiti “proti kapitulaciji”?

“Predvsem moramo poiskati nove oblike demokracije. Globalno. Globalni problemi se rešujejo le globalno. Rumeni jopiči v Franciji ne morejo sami ničesar spremeniti. Drugače bi bilo, če bi se rumeni jopiči pojavili po vsej Evropi. Problem resničnosti našega časa je, da se skuša vse interpretirati skozi levico in desnico, in ta medsebojni pingpong preprečuje odkrivanje novih poti. Problem našega časa je tudi parlamentarna demokracija, o kateri je že Kosovel govoril kot o društvu narodov, kar bi bili današnji združeni narodi, saj vse te inštitucije ne funkcionirajo, razen v službi nekakšnega lepotnega tekmovanja. Z današnjim razvojem tehnologije je le še politika tista, ki je ostala taka kot ob konstituciji v 17. ali 18. stoletju. Je edini del naše družbe, ki ni šel v korak s časom. Ne uporabljamo več parnih strojev ali kočij, v politiki pa smo ostali prav tam. Tudi šolstvo ni daleč od tega. A prav pri politiki se mi zdi, da bo treba poiskati druge modele demokracije, kar nam internet tudi omogoča. Neposredno demokracijo. Izkoristiti moramo pozitivne vidike pospešene digitalizacije družbe.”