Nadomestki umrlih
Yorgos Lanthimos je nase najbolj opozoril s svojim predzadnjim in zelo bizarnim izdelkom Podočnik. To je bil prvi grški film, ki je po nekaj desetletjih romal v Los Angeles kot kandidat za tujejezičnega oskarja. Lanthimos se bo drevi ob 23. uri predstavil na Manziolijevem trgu s svojim zadnjim celovečercem Alpe, Kino Otok pa bo obiskala tudi Ariane Labed, ki je nastopila v Alpah in velja za eno izmed najbolj vročih igralskih odkritij.
IZOLA> Ne zgodi se namreč pogosto, da bi novopečena igralka ali igralec s prvo filmsko vlogo odnesel nagrado za najboljšo igralsko vlogo. To se je zgodilo Ariane Labed, ki jo je odkrila grška režiserka Athina Rachel Tsangari, sicer tesna sodelavka Yorgosa Lanthimosa. Zadnji celovečerec Tsangarijeve Attenberg, v katerem je Labedova odigrala zelo kompleksno vlogo neprilagojene mladostnice, je leta 2010 debitiral na beneški Mostri, Labedova pa je odnesla nagrado za najboljšo glavno žensko vlogo. Na lanski beneški Mostri je Lanthimos prejel nagrado za najboljši scenarij za Alpe.
Alpe je naziv “podjetja”, ki ga sestavljajo mična gimnastičarka in njen strogi ter neupogljivi trener, medicinska sestra in “vrhovni poglavar” Mont Blanc. Njihova osnovna dejavnost je, da svojcem, ki so pred kratkim izgubili najbližje, nadomestijo pokojnike. Prvi štirje obiski so brezplačni, nato pa začnejo svoje storitve tržiti. Medicinska sestra, ki je zaposlena v lokalni bolnišnici, ima odlično izhodišče za novačenje novih strank, nekega dne pa se odloči, da bo posel izpeljala na lastno pest, stvari pa ji uidejo izpod nadzora ...
Lanthimosa z lahkoto uvrstimo ob bok velikima provokatorjema, kot sta Lars von Trier in Michael Haneke, radikalnost Podočnika pa lahko primerjamo tudi z antiburžuaznimi filmskimi eksperimenti Pier Paola Pasolinija (Izrek, Svinjak). Toda s pomembno razliko in dodano vrednostjo - Lanthimosove odtujence odlikuje svojstven in zelo trpek smisel za humor. Če rečemo, da so Lanthimosovi filmi prežeti s črno ironijo, je to zelo mila opredelitev, saj ta “humor” zareže v dogajanje ostro kot britev.
Lanthimos vzrokov in ozadij, ki privedejo njegove antijunake do radikalnih dejanj in skrajnih oblik odtujenosti, ne pojasnjuje. Od svojih več kot odličnih igralcev zahteva zelo nazorno igranje, ki daje še večji občutek surovosti in banalnosti v opravljanju družbenih “ritualov”. “Igralske nastope poskušam ohraniti preproste. Ne želim, da bi jih gledalec gledal kot realistične; hočem, da je jasno, da je igra del filmske predstave,” je povedal Lanthimos v enem intervjujev.
In še simpatičen paradoks: kljub gospodarskemu in političnemu razsulu grška kinematografija cveti bolj kot kdajkoli.
BILJANA PAVLOVIĆ