Nagovor k tovarištvu
“Velikokrat sem slišala za partizansko bolnišnico Franja in za Franjo Bojc - Bidovec, zdravnico, ki jo je vodila. A šele knjiga Ni neskončnih poti, v kateri so zbrana njena pisma sinu, mi je približala osebnost te izjemne ženske,” pripoveduje režiserka Jasna Hribernik.
LJUBLJANA> Biografski igrani film Franja, v katerem je v naslovni vlogi zaigrala Ula Furlan, bodo drevi ob 20. uri v novogoriškem gledališču prvič predstavili javnosti.
Film Franja so snemali dobro leto, saj se zgodba dogaja v vseh letnih časih. Prva klapa je padla pozimi leta 2010. Polone Juh v filmu sicer ne vidimo - slišimo pa njen glas, ko Anja (Ula Furlan) bere pisma Franje Bojc Bidovec. Ob Uli Furlan v filmu nastopajo še Aljoša Trnovšek, Ana Vipotnik, Matevž Mueller in Janko Petrovec. Koproducenta filma sta Janez Pirc produkcija in Televizija Slovenija. Drevišnjo predpremiero je pripravilo Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica.
Celovečerec Franja, ki ga je Jasna Hribernik zasnovala z dolgoletnim sodelavcem, scenaristom Tomažem Letnarjem, se je najprej nakazoval v precej drugačni podobi: “S scenaristom sva film zastavila kot igrani dokumentarec, saj za veristični dokumentarni film skoraj ni več živečih, ki bi lahko pričevali o tem času. Dodaten argument za izbor igrano-dokumentarnega žanra je tudi to, da sva s Tomažem razvila pripovedni slog, ki kombinira obe omenjeni zvrsti.”
Hribernikovo in Letnarja je na Franjo Bojc Bidovec in partizansko bolnišnico v soteski Novaki “spomnil” dr. Vasja Klavora, njun strokovni sodelavec pri dokumentarnem filmu Mit o slovenskem vojaku (Škabrijel - Monte S. Gabriele). Režiserka je v želji, da bi upravnico bolnišnice Franje spoznala bolje, začela prebirati njena pisma sinu, ki so v knjigi Ni neskončnih poti leta 1984 izšla pri založbi Borec. Franjina življenjska zgodba jo je prevzela in tako je dokumentarno-igrani film prerasel v biografsko igranega.
Televizijska novica o katastrofalni ujmi, ki je bolnico Franjo septembra 2007 skoraj izbrisala, pa je režiserki in scenaristu pomagala zasnovati strukturo filma. Ta teče na dveh ravneh - prek Anje, mlade študentke medicine, ki pri poročilih sliši za novico o tem, da je ujma opustošila bolnišnico Franjo, in začne raziskovati, kdo je sploh bila ta ženska, se pred gledalcem razgrne izjemna in dramatična življenjska zgodba Franje Bojc - Bidovec. “Generacijski preskok skozi niz igranih prizorov ustvarja vez med žensko, ki se je v najtežjih trenutkih druge svetovne vojne uveljavila kot osebnost in zdravnica in je predvsem s svojo karizmatičnostjo in etiko presegala vse politične in nacionalne delitve, ter med mladim, sodobnim dekletom,” pravi Hribernikova in dodaja, dajo je Franjina osebnost popolnoma prevzela. “Bila je bistra, lucidna, inteligentna, zelo lepa, predvsem pa pokončna, pogumna in svobodomiselna ženska. Ni se uklonila - ne Italijanom, ki so jo zaprli trikrat, ne Nemcem, ki so jo prav tako strpali v ječo, pa tudi politkomisarju ne. Jasno mu je namreč povedala, da je zanjo človek največja vrednota, ob tem pa dodala, da imajo vsi v partizanih to na jeziku, čeprav ne živijo vselej v skladu s tem. Zaradi te izjave je prišla s komisarjem v tako velik konfilkt, da so jo vrgli iz bolnice. Skratka - zaradi svoje načelnosti je doživela marsikaj trpkega, a nikoli ni zavzela revanšistične drže.”
Jasna Hribernik (1959, Maribor) živi v Ljubljani in dela kot samostojna filmska režiserka. Več kot dve desetletji se je posvečala predvsem dokumentarnim filmom. V zadnjih letih se je veliko ukvarjala tudi s primorskimi temami; s scenaristom Tomažem Letnarjem sta med drugim posnela dokumentarec Mit o slovenskem vojaku (Škabrijel - Monte S. Gabriele), dokumentarni portretpesnika, prevajalca, založnika, tiskarja, slikarja in grafika Jeana Vodainea iz Čiginja pri Volčah Bodi eden: sois un, dokumentarni portret Cirila KosmačaTa in ta in ta drugi, lani ob tem časupa je v Gočah padla prva klapa celovečernega filma Vandima.
Hribernikova je med snemanjem Franje pred dvema letoma sodelovala tudi pri državni proslavi ob Dnevu upora proti okupatorju. Osrednja državna slovesnost, ki jo je režirala Neda Rusjan Bric, je v središče postavila prav Franjo Bojc Bidovec, saj so v tistem času prenovili bolnico Franjo. Hribernikova se je med pripravami videogradiva srečevala tudi z ranjenci, ki so se tam zdravili. Med njimi je bil tudi Alojz Mlakar - Zmaj.“Njegova izjava o tovarištvu me je izjemno pretresla. Pripovedoval je, da takšnega tovarištva, kot mu je bil priča v bolnici Franji, ni doživel nikoli prej ne pozneje. In prav to je tudi sporočilo tega filma - želim si, da bi ljudi nagovoril k tovarištvu, človečnosti, solidarnosti - vrednotam, za katere se zdi, da spijo, pokopane in zaznamovane s stigmo ideologije.” Hribernikova poudarja, da je Franja biografski film o izjemni ženski ter pričevanje o požrtvovalnosti in humanosti, ki želi nagovoriti predvsem mlade. “Med slovenskimi intelektualci, ki so se priključili narodnoosvobodilnemu boju je bilo največ zdravnikov. V partizane so odšli, ker so se uprli okupatorju, v revoluciji pa so videli tudi možnost, da bodo svoj poklic opravljali v polnosti in humano - za vse, ne samo za tiste, ki so imeli denar in so si zdravnika lahko privoščili.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
