Nagrada desetnica letos na Primorsko. Nataša Konc Lorenzutti: “Vedno sem se najbolj bala, da bi se začela ponavljati in se ujela v kalupe”
Na Društvu slovenskih pisateljev so včeraj podelili nagrado desetnica za izvirno otroško in mladinsko leposlovje. Prejela jo je Nataša Konc Lorenzutti za knjigo Jutri bom siten kot pes z ilustracijami Igorja Šinkovca. Po oceni žirije duhovita knjiga prepriča s pogovornimi dialogi ter spretno dozirano besedno, karakterno in situacijsko komiko.
Žirija je pohvalila tudi avtoričino jezikovno inovativnost, ki se kaže na besedni ravnini, denimo pri prirejanju stalnih besednih zvez, pri predstavljanju človeških poklicev in karakterjev kot človeških pasem (vremenarji, veterinarji, gospodarji, kreteni) ter pri Akslovem učenju novih besed. Avtorica v delu uporabi tudi prepoznavne medbesedilne reference na slavne literarne pse, kot so Lesi, Dingo, Runo, Kazan, Hektor.
Nataša Konc Lorenzutti, sicer rojena v Kranju, že več kot 30 let živi na Primorskem, danes v Oseku pri Novi Gorici. Ob prejemu nagrade so jo, kot pravi, preželi božanski občutki. “Glede na to, da sem bila za desetnico prvič nominirana pred desetimi leti, takoj ko sem postala članica Društva slovenskih pisateljev, in potem še sedemkrat, letos torej osmič, si lahko mislite, kako sem se razveselila novice, da se je zgodil božanski trenutek in je moje delo zbralo največ točk letošnje žirije,” nam je zaupala. Kot je še povedala, je predsednik DSP v uvodnem govoru na sinočnji slovesnosti poudaril, da so kakovostna vsa nominirana dela, nagrada pa je žal samo ena, a je dodal, da je prav tako. S tem je, kot navaja Konc Lorenzutti, izpostavil tudi pomen nominacij, s čimer se sama pomirjala vsa ta leta, ko so ji ravno nominacije za desetnico, večernico in za Levstikovo nagrado (poleg odzivov bralcev) ohranjale vero v poslanstvo.
“V pričakovanju nagrad pa sem se naučila biti čisto skromna, kar dobro vpliva na moj odnos do dela, saj nikoli ne zaspim v stresanju zgodb iz rokava. Že kot igralka - odkar sem zapustila poklicne odre, je minilo 25 let - sem se vedno najbolj bala, da bi se začela ponavljati in se ujela v kalupe, na kar nenehno pazim tudi pri literarnem ustvarjanju, ker se to res ne sme zgoditi,” pripoveduje nagrajenka.
Nagrajeno delo z naslovom Jutri bom siten kot pes je zato zanjo tudi slogovna prelomnica, saj je že nekaj časa iz svoje utečene realistične pripovedi želela prestopit prag fantastične, v kateri lahko tudi živali spregovorijo v notranjem in zunanjem monologu ter v dialogih z drugimi živalmi, pravi. “V tej pripovedi sem namreč pogledala na človeka s pasjimi očmi.”
Dodala je še, da je zelo hvaležna, da smo jo Primorci sprejeli za svojo avtorico in da v Primorskih novicah sledimo njenemu delu. “Na Goriškem živim že skoraj 30 let, nobena moja zgodba se ne dogaja drugje kot tu nekje okrog Vipavske in Soške doline, nikakor se ne čutim več 'furešta'.”
Za dobrimi mladimi bralci stojijo pametni, beroči odrasli
Pred dnevi se je zaključila letošnja 'sezona' Bralne značke, ob koncu katere se je izkazalo, da zanimanje za branje med mladimi strmo pada. Na koprskem je bilo še lani 120 zlatih bralk in bralcev, letos pa približno 90. Pri čemer ne gre spregledati, da je letošnja generacija devetošolcev številnejša, med šolami pa jih je nekaj, kjer ni niti ene zlate bralke oziroma bralca.
Za komentar smo povprašali tudi letošnjo prejemnico desetnice. “Včasih me zajame žalost, ko vidim, kako se upadanje zanimanja vrši pred mojimi očmi, iz leta v leto je slabše, obdobje pandemije pa je naravnost usodno zarezalo v bralno kulturo, ne samo pri mladih, saj danes vidiš ljudi vseh starosti, ki samo še drsajo po zaslonih. Prepričana sem, in to si upam javno reči, pa sem sicer zelo prezirljiva do teorij zarote, da kapitalski interesi ne uničujejo samo naravne in kulturne dediščine v prostoru, ki nam daje življenje, ampak tudi mentalno zdravje mladih.,” je neposredna Nataša Konc Lorenzutti.
Velik problem vidi v neizprosni digitalizaciji. “Tako rekoč vsi strokovnjaki za duševni razvoj otrok in mladostnikov ter mnogi starši, učitelji, vzgojitelji in pisatelji že več kot desetletje goreče opozarjamo na vidik zasvojljivosti digitalnih svetov; danes je splošno znano, da so nekemične odvisnosti zelo podobne kemičnim oziroma še bolj zahrbtne, ker jih je težje prepoznati in še težje ali sploh nemogoče določati meje abstinence ter jih zdraviti. Kemične droge so prepovedane, alkohola in cigaret mladostniki ne smejo sami kupiti, digitalne naprave pa jim kupujejo starši, industrija sodobnih tehnologij pa cveti, bogati in se napaja z izkoriščanjem srkajočih mladih umov ter jih s tem uničuje. Če torej kapitalska moč ne bi obvladovala vseh področij našega življenja, tudi področja zdravja otrok, bi bila uporaba digitalnih naprav za otroke in mladostnike že zdavnaj strogo prepovedana. Tako pa vsi skupaj hranimo legalne dilerje, ki nam ugrabljajo dušo naše prihodnosti. Zato otroci ne berejo več.”
Kot še dodaja nagrajenka, kljub vsemu še kdaj sreča koga, ki mu je branje način življenja, zaradi česar tudi ohranja voljo do pisanja. “Prepričana sem, da so za pravimi, dobrimi mladimi bralci pametni, prebujeni, beroči odrasli.”
