Nagrada, ki vliva upanje, da takih, ki se upirajo zlu, ni malo
Včeraj je Društvo slovenskih pisateljev razglasilo prejemnika letošnje Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko, ki je že drugič pesnik Brane Mozetič, tokrat s pesniško zbirko Sanje v drugem jeziku (ŠKUC, 2018). Pesnik, prevajalec, urednik in založnik LGBT literature, dolgoletni vodja najstarejšega LGBT filmskega festivala v Evropi in nenazadnje aktivist za pravice istospolno usmerjenih, je bil nagrade kajpada vesel, a v zahvalnem sporočilu ni mogel prikriti grenkobe ob dejstvu, da je prav založba, ki je izdala obe nagrajeni knjigi, med tistimi organizacijami z Metelkove 6, ki jih ministrstvo za kulturo “meče na cesto.”
LJUBLJANA > Jenkovo nagrado, ki jo za najboljšo pesniško zbirko podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, je za Sanje v drugem jeziku (ŠKUC, 2018) prejel pesnik Brane Mozetič, ki je nagrado prejel že leta 2003 za zbirko Banalije.
Ena najvznemirljivejših knjig
V utemeljitvi žirije, ki jo je v vlogi predsednice zapisala Varja Balžalorsky Antić med drugim beremo: “V svoji najnovejši zbirki ne Mozetič raziskovanje odnosa med osebnim in političnim prenese na najbolj intimno področje subjektovega sveta, v sanje. Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec_ka z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj. Te sanje kljub nadvse raznovrstnim kronotopom nosijo vkodirano neko isto arhetipsko situacijo, okrutno vpisano v koordinate naše sodobnosti: samost krhkega subjekta, ki v iskanju bližine drugega vselej znova doživi dramo nenehne izpostavljenosti panoptikumu družbe spektakla, nasilja in nadzora. Subjekt, ki ga sicer žene želja, je pogosto pahnjen v dogajanje ali prisiljen v delovanje, ki mu ga nalagajo skrivni vsiljeni mehanizmi nemalokrat z obljubo pristnega stika, ki se sprevrže v svoje nasprotje. Drugi, ki bi utegnil predstavljati zatočišče nežnosti, se pojavlja v obliki dejanskih oseb, ki so na tak ali drugačen način zaznamovale življenje sanjajočega, večinoma gre za znane svetovne slovenske in jugoslovanske ustvarjalce (T. Šalamun, A. Debeljak, Jean Genet, Jacques Izoard, Juan Goytisolo). Ti so pogosto nosilci neke vednosti ali skrivnosti, ki jo skozi sanjsko zgodbo sporočajo sanjajočemu. Pomemben delež zavzemajo pesmi z erotično gejevsko tematiko, med katerimi velja izpostaviti antologijsko prvo pesem /črn denar/.” Žirija je utemeljitev sklenila z mislijo, da je s “Sanjami v drugem jeziku pesnik dosegel presežek glede na svoje dosedanje ustvarjanje in ustvaril eno najbolj vznemirljivih pesniških knjig v zadnjem času”.
Mozetič: “Časi so še bolj svinčeni”
V svojem zahvalnem sporočilu se je Brane Mozetič najprej spomnil na svojo prvo Jenkovo nagrado za zbirko Banalije in da takrat sprva ni verjel: “Spominjalo me je na šale, ki si jih je kdaj privoščila literarna srenja, da je sproščala svojo ponotranjeno homofobijo. Tedaj je bila ta nagrada eksces, prvič je bilo nagrajeno delo, ki je vsebovalo eksplicitne gejevske vsebine. Ne vem, ali je sedemnajst let kasneje (skoraj čas za polnoletnost) kaj bolje. Ne vem, ali so se tudi tokrat v komisiji kopja kresala kot takrat. Vem pa, da je danes čas dosti bolj svinčen. In da Ministrstvo za kulturo poleg 23 organizacij neodvisne kulture prav zdaj meče na cesto tudi založbo, ki je izdala obe moji nagrajeni knjigi. Morda sem zato še bolj hvaležen komisiji, ki me je nominirala in celo nagradila, kar mi daje upanje, da nas ni malo, ki se upiramo zlu.”
Zbirka Sanje v drugem jeziku pa je zanj pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi je literarno živel in ki jih ni več: “ Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda kasneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo, ali pa tudi ne.”
Mozetič, urednik zbirke Lambda pri Škucu in Aleph pri Centru za slovensko književnost, je še zapisal: “Nagrado prenašam tudi celotni slovenski LGBT literaturi in bralstvu, tako mi je v krvi ... in drugače ne gre.”
Prevajan in cenjen
Med številnimi, ki so se včeraj iskreno veselili dodelitve letošnje Jenkove nagrade Branetu Mozetiču, je bila tudi prevajalka in pesnica Jolka Milič iz Sežane. Pri 94-letih še vedno neumorno prevaja, kot ambasadorka slovenske poezije pa je v italijanski jezik prevedla tudi nekaj Mozetičevih pesniških zbirk, med katerimi je tudi nagrajena Banalije, ki je z naslovom Banalità leta 2011 izšla pri beneški založbi Edizioni del Leone. Tudi sicer je Brane Mozetič med najbolj prevajanimi domačimi literati.