“Nagrado, poimenovano po Karlu Štreklju, rad sprejmem!”

ANKARAN, GORJAN-SKO >“Smo na ekskurziji po Sloveniji, spremljam študente slavistike iz Gradca: rusiste, hrvatiste in sloveniste. Vseh skupaj nas je 24,” pojasnjuje živahni in duhoviti Ludvik Karničar, ki bo avgusta dopolnil 68 let. Že dve leti je v pokoju, vendar še predava in se rad druži s študenti. Na tokratni ekskurziji so v minulih dneh obiskali kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij Ksevt, Žičko kartuzijo, šli po ljubljanskih Plečnikovih poteh, v Škofjo Loko, na Visoko, se v Cerknem seznanili z laufarji, prečesali Kras, pripotovali na morje, spoznavali slovenski Trst, si z ladje ogledali Piranski zaliv, prenočili v Ankaranu, obiskali Luko Koper in Hrastovlje ter se skozi Narodno galerijo v Ljubljani vrnili domov.

Druženje z mladimi ga pomlajuje. “Seveda, če se obdaš z mladimi, niti ne opaziš, da si že star osel,” se zasmeji. Usoda slovenstva ga ne skrbi preveč: “Nekaj se nas bo gotovo ohranilo. Številke niso tako pomembne, a v Sloveniji živi vsaj milijon zavednih in poštenih, kar je soliden kvas za nadaljnji razvoj. Me pa nekaj moti. Ko se zdaj vozimo po Sloveniji, na radiu slišim v glavnem ameriško ropotijo, še kaj hrvaškega, slovenskega pa skoraj nič. Nisem slišal niti Avsenikov, Slaka, Slovenskega okteta ... Prav tako se angleščina bohoti na javnih napisih, nikjer pa ni nemščine, ki je vendar tudi kulturni jezik. Časi druge svetovne vojne so vendarle mimo.”

Od ljudskega do pravnega

Ludvik Karničar, leta 1949 rojen na Obirskem, je najprej maturiral v New Yorku, a ker mu ob vrnitvi domov tega niso priznali, je moral še na slovenski gimnaziji v Celovcu. Na Univerzi v Gradcu je študiral slovenščino, ruščino, španščino in vzhodnoevropsko zgodovino. Izpopolnjeval se je v Moskvi, Ljubljani in Zadru. Leta 1979 je pod mentorstvom dr. Jožeta Toporišiča doktoriral z disertacijo o domačem obirskem narečju. Zaposlil se je na Inštitutu za slavistiko Univerze v Gradcu, kjer se je posebej posvetil dokumentaciji koroških narečij. Sodeloval je pri projektu Leksikalna inventarizacija slovenskega ljudskega jezika na Koroškem, ki je od začetka osemdesetih let potekal na Inštitutu za slavistiko Univerze v Gradcu. Objavil je vrsto prispevkov o obirskem narečju, o koroških narečjih in narečnih značilnostih. Posvetil se je tudi zgodovini slavistike v Gradcu, predvsem njenemu začetniku Janezu Nepomuku Primicu. Leta 2011 je organiziral posvet na temo 200 let najstarejše stolice za slovenščino. Vsaki dve leti poskrbi za simpozij o kulturnih in zgodovinskih temah.

Kot prevajalec je gradil mostove med nemško in slovensko govorečim prostorom, s Pavlom Apovnikom pa je izdal slovar pravnega in ekonomskega jezika. Posveča se tudi izdajam slovenskih pesmi. Leta 1990 je z Engelbertom Logarjem začel izdajati zbirko Pesmi in glasba z južne Koroške.

Po Štreklju še Ipavec

Nagrade za življenjsko delo ali izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v besedi in pesmi je zelo vesel, zlasti ker je poimenovana po Štreklju. “Veliko sem se mu posvečal, potem ko sem ga končno spoznal. V srednji šoli nisem nič vedel o njem, pozneje pa sem ga zelo vzljubil,” se spominja. Ob 100. obletnici Štrekljeve smrti leta 2012 je v Gradcu organiziral akademijo, v sodelovanju z Občino Komen pa si je prizadeval za nov Štrekljev nagrobni kamen na pokopališču župnije sv. Lenarta v Gradcu - uspelo mu je leta 2014, ob 155. obletnici Štrekljevega rojstva.

“Nagrado posvečam kolegicam in kolegom, s katerimi sem sodeloval pri ohranjevanju ljudskega blaga, preučeval dialekte, zbiral pesmi ...” pravi. In zagotavlja, da ga nagrada ne bo uspavala: “Letos bom poskrbel za grob skladatelja in zdravnika Benjamina Ipavca, ki je prav tako pokopan v Gradcu in prav tako že skoraj pozabljen. Boste videli, kako lep nagrobnik bo dobil! Iz čistega marmorja bo, gor bo lira, spodaj bodo note ...”

ANDRAŽ GOMBAČ