Nagrajena nepogrešljiva dela slovenske glasbe in književnosti

LJUBLJANA > Prešernovi nagradi sta letos prejela tržaški skladatelj Pavle Merkù in pisatelj Vladimir Kavčič. Z nagradami Prešernovega sklada pa so nagradili pesnika Vladimirja Kosa, akademsko slikarko in ilustratorko Alenko Sottler, gledališkega režiserja Jerneja Lorencija, režiserja Jožeta Možino, Slovenski tolkalni projekt (SToP) in igralko Vesno Pernarčič.

Razumnik in umetnik v najžlahtnejšem pomenu besede

Akademik Pavle Merkù je nocoj v Cankarjevem domu prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Merkù je slovenski razumnik in umetnik v najžlahtnejšem pomenu besede, Slovenec po prepričanju in ena najvplivnejših osebnosti kulturnega življenja Slovencev v Italiji, piše v utemeljitvi. Na svoji poklicni poti je prepletal jezik in glasbo.

V Trstu živeči ustvarjalec je deloval kot skladatelj, jezikoslovec, slovenist, etnomuzikolog, etimolog, publicist, kritik, esejist, raziskovalec, glasbeni urednik in pedagog. Raziskoval je tako na literarnem in jezikoslovnem kot tudi na glasbenem področju in prispeval k poznavanju ljudske zakladnice iz Tržaške, Goriške, Kanalske doline, Benečije in Rezije.

Njegov skladateljski opus, tesno povezan z ohranitvijo in ovrednotenjem ljudskega izročila, je nepogrešljiv del slovenske sodobne glasbe, zaslovel pa je tudi širom po svetu. Ustvarjal je za malodane vse glasbene sestave in zvrsti: solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve in zbore. Napisal je tudi opero Kačji pastir, ki je bila prva slovenska opera s krstno izvedbo v takrat zelo italijanskem tržaškem občinskem gledališču Verdi (1976).

Izbiri besedil je kot jezikoslovec, dialektolog, ljubitelj ter govorec več jezikov in narečij posvečal posebno pozornost. Tudi vse etnomuzikološke raziskave so obogatile in obarvale njegovo izrazno paleto. Vedno je posebno mesto namenjal ljudski glasbi in tako izjemno prispeval k njenemu zbiranju in ohranjanju. Spoznaval jo je najprej kot raziskovalec, šele potem kot skladatelj.

Sredi šestdesetih let 20. stoletja se je usmeril v zbiranje ljudskih pesmi pri Slovencih v Italiji, to pa je preraslo v zbiranje pripovedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je pozneje objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Med najvidnejšimi sadovi tega raziskovanja so mnoge skladbe, ki se opirajo na ljudsko osnovo in so izšle v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji (1981).

Poseben pomen imajo njegova jezikoslovna raziskovanja. Uredil, komentiral in objavil je Slovenska plemiška pisma družine Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja (1980), s katerimi je dokazal rabo slovenščine med tujim plemstvom na Slovenskem. Kot raziskovalec slovenskih osebnih in krajevnih lastnih imen pa je pomembno prispeval k razumevanju izvora slovenskih priimkov na jezikovnem zahodu Slovenije ter dokazovanju avtohtonega slovenskega porekla ljudi in krajev, ki danes pripadajo Italiji.

Njegov skladateljski, raziskovalni in publicistični opus pomeni enega od vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni. Nekatere njegove knjige se že uvrščajo med temeljna dela različnih strok, njegova ustvarjalnost in samozavestni nastop pa med neizbrisna znamenja slovenske kulturne navzočnosti v Trstu.

Merkujev ideal ni bil nikoli tehnološka ali tehnična specializacija, temveč Leonardov Anthropos. Sintezo svojih estetskih in glasbeno-socioloških spoznanj je zbral v knjigi Poslušam (1983), v kateri se kaže kot pronicljiv analitik in objektiven kritik povojne slovenske in svetovne glasbe, je v utemeljitvi zapisal Stojan Kuret.

Vztrajna brezkompromisnost in boj proti dogmatizmom vseh vrst

Kavčič si je prostor v slovenski literaturi izboril z romanom

Tudi pisatelj Vladimir Kavčič je nocoj prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kavčič je ena od velikih figur sodobne slovenske književnosti. Čeprav se je kot avtor najobsežnejšega literarnega opusa tega obdobja loteval tudi mladinske proze, drame in radijskih iger, si je svoj prostor v slovenski literaturi izboril z romanom.

Že v njegovih prvih literarnih objavah v 50. letih minulega stoletja je vzniknila na plan njegova poglavitna tematika: težko življenje človeka med drugo svetovno vojno in po njej. Iz tega časa sta umetniško najmočnejši zbirka novel Čez sotesko ne prideš in romaneskni prvenec Ne vračaj se sam.

Če je bila za prvo obdobje Kavčičevega literarnega snovanja še značilna idejna teza, ki razrešuje težke moralne in družbene konflikte, pozneje ni bilo več tako. Njegova socialnorealistična proza je začela vsrkavati tudi zmerne modernistične primesi - v tem smislu je najopaznejša kafkovska onirična govorica, teznost pa je se čedalje bolj umikala odprtosti, primatu vprašanj pred odgovori.

V 60. letih je napisal trilogijo romanov Tja in nazaj, Od tu dalje ter Onkraj in še dlje. Skupno jedro vseh treh je razcep na dva pola, ki ju v zadnji posledici poraja nasprotje med individualnim in družbenim. Konec desetletja pa je v svoji vojni prozi izoblikoval prvi umetniški vrhunec, sintezo, ki jo predstavlja trilogija romanov Žrtve.

Z leta 1973 izdanim romanom Zapisnik je dodobra razburkal tedanjo slovensko javnost, politična oblast pa je roman strogo obsodila, tako zaradi inovativnega sloga, ki posnema zapisnik zaslišanj in znanstvenih ekspertiz različni strok, kakor zaradi vrhunske literarne tematizacije stalinističnih zločinov povojne Partije.

V 70. letih je njegov roman dobil novo tematsko razsežnost. V Pustoti je uporabil (pregljevsko) snov, ki zajema iz tolminskega kmečkega upora leta 1713. Roman je slogovno nekakšna novodobna ljudska povest, ki je poglobljena z nekaterimi eksistencialističnimi prvinami.

V 80. letih se je z romani, kot so Živalski krog, Veleposlanik na Kitajskem ter Pesnik in policistka odmaknil od svoje poglavitne teme, vendar pri tem ni opustil svoje ostre etične perspektive. V 90. letih se je vrnil k “puntarskemu” romanu, Somrak in Vrnitev v izginule kraje sta namreč na neki način nadaljevanje Pustote.

V romanu Minevanje zla je znova podal uvid v to, kako so ideološke razlike v resnici minimalne in kako je ideologija samo sredstvo za perpetuiranje starih zamer, ki v vojnih razmerah lahko pripeljejo do katastrofalnih posledic. Eden izmed pomembnih dosežkov tega romana je, da nakazuje mogoč model sprave ali vsaj smer, v kateri bi lahko razmišljali o njej.

Nov vrhunec je njegovo ustvarjanje doseglo z leta 2005 izdanim romanom Prihodnost, ki je ni bilo. V njem je ustvaril pravo epopejo povojne Slovenije z jasnimi avtobiografskimi prvinami. Nazadnje pa je leta 2011 izšel njegov roman Od nikoder do nikamor, v katerem je znova tematiziral vojno in njene posledice vse do današnjih dni.

Kavčiča je literarna veda razglasila za klasika slovenske literature, vrh tega pa ga lahko zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst okličemo za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem, je v utemeljitvi Prešernove nagrade zapisal Alen Širca.

Poezija, ki se odpira harmoničnemu doživljanju Japonske

Kos je v letih od 1954 do 1955 ustvaril zgodnje dosežke slovenskega pesniškega modernizma

Vladimir Kos je nagrado prejel za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi. V zgodovino moderne slovenske literature se je Kos vpisal s tem, da je v letih 1954 in 1955 s svojo poezijo ustvaril zgodnje dosežke slovenskega pesniškega modernizma. Njegova zbirka Dober večer, Tokio (Tokio, 1960) ni le prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem, marveč tudi ena prvih pesniških zbirk moderne slovenske poezije. V zbirkah Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi pa se njegova poezija odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in - nazadnje - krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči, je v utemeljitvi nagrade zapisal Matija Ogrin.

Ilustracija s statusom slikarstva

Alenka Sottler je skladovo nagrado prejela za razstave v Mariboru in Ljubljani ter za ilustratorski opusu, ki ga je mogoče uvrstiti v sam vrh domače ilustracije. Sottlerjeva spada med redke domače ilustratorje, ki so ilustraciji uspeli pridobiti enak status, kot ga ima slikarstvo. S svojim delovanjem je razširila formalne in izrazne meje domače ilustracije za otroke, mladino in odrasle, še posebej ilustracije poezije. Pomembna značilnost njenega ilustratorskega opusa je težnja po likovnem eksperimentu, s katerim uspešno nadgrajuje sugestivno rabo likovnih postopkov in prvin ter se izogiba klišejskim rešitvam, je v utemeljitvi zapisal Damir Globočnik. V zadnjih letih se je zlasti z deli, ki niso nastala po naročilu, začela intenzivno posvečati družbeno angažirani oziroma politični ilustraciji. Tu velja omeniti ciklus Dobro jutro, s katerim se je predstavila v mariborski Kibli in v galeriji Alkatraz v Ljubljani.

Najbolj svojski, umetniško poglobljen in iščoč gledališki režiser

Jernej Lorenci je nagrado Prešernovega sklada prejel za režijo uprizoritev Kako jemati njeno življenje, Nevihta, Dantonova smrt in Ponorela lokomotiva. Lorenciju v trenutno v slovenskem gledališču pripada mesto najbolj svojskega, umetniško poglobljenega in iščočega gledališkega režiserja, ne le v okviru njegove generacije, temveč v celostnem generacijskem prerezu. Njegovo ustvarjanje zaznamujeta raziskovanje in razvijanje gledališkega medija. V zadnjih letih je v svoji uprizoritveni estetiki izpeljal pomembne premike tudi na nivoju interakcije med odrom in “aktivnim gledalcem”. Je mojster v ustvarjanju duha skupnosti - skupnosti gledalcev in igralcev ter skupnosti ustvarjalcev. Njegove uprizoritve pa odlikujeta tudi usklajena, v podrobnostih dodelana ansambelska igra in harmonična skladnost vseh elementov uprizoritve, je v utemeljitvi zapisala Tea Rogelj.

Vrata v svetu revščine in ponižanja

Jože Možina je skladovo nagrado prejel za dokumentarni film Pedro Opeka, dober prijatelj. Z njim gledalca silovito potegne v svet revščine in ponižanja, ki ga prikaže takšnega, kakršen je: poln bolečine, trpljenja, odrekanja, nepravičnosti, a na drugi strani tudi pozitivnega upanja, ki prihaja po nesebičnem delu in žrtvovanju slovenskega misijonarja. Celotna filmska pripoved deluje pristno, zato gledalca pritegne tako silovito, da pozabi na lasten prostor in čas. Film, ki ga je videlo že preko 700.000 gledalcev, je dokaz, da je tudi zahtevno tematiko moč predstaviti širokemu krogu ljudi. Z dokumentarcem se je Možina dvignil od specifično slovenskih problemov na raven globalnih, svetovnih vprašanj o razporeditvi blagostanja in revščini, o izkoriščanju in izkoriščanih, o skrajni stopnji ponižanja človeka v bedi ter o dostojanstvu boja proti temu, je v utemeljitvi zapisal Mitja Štular.

Odkrivajo estetske vrednote preteklosti in tehtne dosežke modernizmov

Slovenski tolkalni projekt, krajše SToP, sestavljajo Barbara Kresnik, Marina Golja, Matevž Bajde, Damir Korošec, Franci Krevh, Tomaž Lojen, Davor Plamberger in Dejan Tamše. Nastal je leta 1999 z željo po komornem muziciranju, izvajanju kakovostnih skladb in raziskovanju novih zvokov tolkal in ima v procesu ponovnega odkrivanja estetskih vrednot preteklosti in tehtnih dosežkov modernizmov 20. stoletja posebno mesto. Poleg spodbujanja sodobne ustvarjalnosti, doslej so (pra)izvedli hvalevreden niz slovenskih novitet za tolkala, prinaša izjemno kakovostne izvedbe in posnetke klasičnih del. SToP je, kot je v utemeljitvi zapisal Leon Stefanija, eno najkakovostnejših, najtehtnejših in za občinstvo tudi najprivlačnejših poustvarjalnih teles na Slovenskem.

Izbrušena odrska govorica, ki zareže nežno, a brezkompromisno

Vesna Pernarčič, ena izmed osrednjih nosilk repertoarja Prešernovega gledališča Kranj, je v zadnjih dveh izoblikovala zavidljivo paleto različnih vlog. Med drugim je bila energična Irina v Treh sestrahAntona Pavloviča Čehova, nežna in ljubka Emmi Rothner v Proti severnemu vetruDaniela Glattauerja in nepozabna Marlene v predstavi Marlene Dietrich Nebojše Pop-Tasića. Kot je v utemeljitvi nagrade zapisala Nataša Barbara Gračner, je njena odrska prezenca skorajda samoumevna, njena odrska govorica izbrušena in zareže nežno, a brezkompromisno. Občutek za pravo mero ji daje verjetnost prav v vseh plasteh, ki jih uporablja pri ustvarjanju svojih vlog, njen igralski register pa ji omogoča vrhunsko izvedbo tako komedij kot tudi psihološko poglobljenih dram.

STA

V današnji prilogi Primorskih novic 7. val smo objavili pogovora z obema Prešernovima nagrajencema: http://www.primorske.si/Priloge/7--Val/Po-mojih-zilah-tece-kri-stirih-narodov.aspx

http://www.primorske.si/Priloge/7--Val/Vedno-ga-je-zanimal-clovek,-ne-ideologija-.aspx