Naj ne postanejo zimzelene!

AJDOVŠČINA > “To je po moji oceni ena pomembnejših stvari, ki so se v naši glasbi zgodile v zadnjih dveh letih. Poleg tega imamo opravka s kar dvema eminentnima in zelo kreativnima izvajalcema,” poudarja Armando Šturman, glasbeni urednik na Radiu Koper, ki bo nove angažirane pesmi danes posnel v Dvorani prve slovenske vlade.

Jani Kovačič in Ana Pupedan, zdaj združena v bend Janai Kopupevadančič, sta na odru skupaj prvič stala 24. novembra 2007, na praznovanju Anine 15-letnice v domači Pivki, kjer sta družno odžgala pesem Kaskader. Pozneje sta še nekajkrat nastopila skupaj, Jani je pupedancem povedal, da piše nove protestne pesmi, saj se mu na vstajniških shodih ne ljubi prepevati samo Revolucije in Delam kot zamorc, beseda je dala besedo, in Ana je že stala ob Janiju. “Smo ljudski godci, kar se takšnim pesmim poda,” pravi pevec in violinist Simon Avsec. “Kakšni resni akademski glasbeniki bi bili mogoče preveč fini, mi pa smo za Besne pesmi ravno prav surovi.”

Pesmim, ki jih je Kovačič napisal povečini v zadnjih dveh, treh letih, je nemogoče določiti žanr, dodaja bobnar Marko Doles: “Prepletajo se rock, blues, pank, tarantela ...”

Sprva je prepeval samo Kovačič, Ana pa ga je poslušala, se seznanjala z novimi in novimi pesmimi, jim dodajala svoje začimbe. “Jaz sem igral violino, ki pa jo igram, kakor jo pač igram. Za naše potrebe v redu, skozi marsikatero Janijevo pesem z zapletenimi akordi pa se nisem mogel prebiti. Poleg tega violine ne moreš vriniti v prav vsako pesem,” pravi Avsec. “Zato sem zmeraj več prepeval, kar je ugajalo tudi Janiju, ki je bil zadovoljen, da bo Ana tako še bolj zaznamovala pesmi, prevzela večji delež.”

Doles prikima: “Fajn je slišati, ko prepevata izmenično in si podajata vsebino.”

Upajmo samo, da bodo šle nove pesmi kmalu lahko v pozabo, se reži Jani Kovačič, ki se nam oglasi med varovanjem treh vnučkov v Trstu: “Mi bi raje videli, da nam ne bi bilo treba delati takega programa. A sedanje razmere so take, da moramo vpiti in kričati, pa še tako nas ne slišijo. To ni program, nad katerim bi bil človek navdušen. Je program jeze in besa. Pametna država ga ne bi niti dopustila - poskrbela bi, da ne bi bilo povoda zanj.”

Novodobne protestne pesmi je začel pisati, ker je na slovenskih vstajah želel nastopati s času primernim repertoarjem: “Raje prepevam o aktualnih težavah, kakor da bi oživljal sedemdeset let stare borbene pesmi. Smo pa tudi nove napravili tako, da bi šle čim hitreje v uho in da bi se poslušalcu zdele znane. John Lennon je dejal, da je dobra pesem tista, ob kateri poslušalec pomisli, da jo je nekje že slišal.”

Njegova pesem danes zveni bolj jezno, tudi ker kantavtor prvič na svoji dolgi poti igra električno kitaro. “Ha, pupedanci so me eno leto učili, kako jo uglasiti!” se reži. “In še zdaj me hecajo. Električne kitare še zmeraj ne obvladam povsem, zato kdaj sredi koncerta ugotovim, da igram razglašeno. No, zdaj mi že nekako gre.”

Četudi so časi težki in umetnost slišijo preredki, je s sadovi Aninega in svojega dela zadovoljen. “Ko težave ubesediš, jih ozavestiš, in več je možnosti, da jih bomo začeli reševati,” pravi. “Če jih niti ne ubesedimo, takoj fašemo očitek, da sploh ne vemo, kaj nas moti in kaj hočemo. V naših pesmih je veliko tudi didaktike, zato pravimo, da je to kulturni projekt, ne umetniški.”

Kulturni projekt bodo naposled zabeležili danes, v Dvorani prve slovenske vlade, na koncertu, ki se bo pričel ob 20. uri. Ni pa še čisto jasno, kje in kdaj bodo Besne pesmi izšle. Morda ob dnevu državnosti?

ANDRAŽ GOMBAČ