Naj živi izvirnost, ne dolžina
Če je bilo lansko filmsko leto porazno - pa ne zaradi neustvarjalnosti filmarjev, temveč težav, ki jih je politika povzročila financiranju filma-, je letošnja bera polnoletnega Festivala slovenskega filma (FSF), ki se v Portorožu začne jutri, zelo bogata. Do nedelje se bo zvrstilo 97 filmov, od katerih je kar sedem domačih igranih celovečercev in šest koprodukcijskih, a le eden celovečerni dokumentarec. Na festivalu, ki so ga podaljšali za en dan, je vnovič veliko kratkih filmov, ki so po prepričanju direktorja festivala Igorja Prassla vredni enakovredne pozornosti.
PORTOROŽ > Festival bosta jutri odprli projekciji študijskega filma Plavanje Katarine Rešek in celovečernega filma Šiška DeluxeJana Cvitkoviča, ki je edini celovečerec na festivalu, v celoti financiran s sredstvi Slovenskega filmskega sklada. “Nekaj naslovov je odpadlo, ker bodisi niso bili dokončani - tak je nočno življenje Damjana Kozoleta - bodisi so se odločili, da bodo počakali na svetovno premiero na kakšnem drugem pomembnem festivalu. To sta Mama Vlada Škafarja in Družinski film Olma Omerzuja. Letos imamo prvič kot financerja filmov nacionalno televizijo, kjer so začeli z izvajanjem zakona, ki določa, da mora televizija dva odstotka naročnine nameniti financiranju filmov. Gre za javni razpis RTV Slovenija, namenjen filmski produkciji za javno kinematografsko predvajanje. Letos so financirali dva mladinska filma - Utrip ljubezni Borisa Petkoviča ter Julija in Alfa Romeo Blaža Završnika. Čeprav se tudi za ta razpis govori, da ga bodo ukinili, ponuja trenutno filmarjem novo priložnost, saj gre za pomembna dodatna sredstva za film,” pojasnjuje Igor Prassel.
Prva grozljivka in neodvisen film
Tu sta še filma v produkciji RTV Slovenija: Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tebojMihe Knifica po scenariju Žige Valetiča, katerega snemanje je minulo jesen z zanimanjem spremljalo mnogo Koprčanov, in Dekleta ne jočejo, drama Matevža Luzarja. Dobili pa smo tudi prvo akcijsko grozljivko IdilaTomaža Gorkiča. Posebnost je film Psi brezčasja Mateja Nahtingala, ki je povsem neodvisen, posnet brez javnih sredstev.
“Občutek je dober, ker imamo raznovrstne žanre in raznovrstne poetike. Spodbudno je tudi to, da so filme ustvarili povečini mladi režiserji, predvsem pa smo vnovič navdušeni nad kakovostjo in raznolikostjo slovenskega kratkega filma. Edini negativni priokus pušča področje dokumentarnega filma, kjer imamo le en celovečerni dokumentarec, Dom Metoda Pevca,” poudarja Prassel in pojasni, da dveh celovečernih dokumentarcev zaradi različnih okoliščin niso dokončali pravočasno: “Neobstoječe sistemske rešitve na področju dokumentarnega filma niso edina težava; problem je tudi ta, da ni producenta, ki bi se specializiral samo za dokumentarni film.”
Občine imajo pomembno vlogo
Je pa zato vnovič izjemno bogat nabor kratkih filmov, ki jih bodo prikazali v treh programih in še kot uverturo v celovečerce. “Na tem področju se dogaja nekaj zelo zanimivega, kajti nekdanji diplomanti AGRFT in celo nekateri neodvisni avtorji se združujejo v nove skupine, celo nove produkcije, ki jih sami ustanavljajo. Tu je bodočnost, saj bodo iz tega nabora najbrž prihajali režiserke in režiserji bodočih celovečercev,” razmišlja Prassel. Zadovoljen je, da je ta žanr dobil svoj prvi mednarodni festival in da Slovenski filmski center aktivneje sodeluje pri njegovi promociji: “To sovpada z mojim prepričanjem, da ni pomembna dolžina, pomembni so izvirnost, avtorjev pristop in predvsem zgodba.”
V delu festivalskega programa, namenjenega stroki, bodo predstavili rezultate Nacionalnega filmo-vzgojnega programa. “Filmska vzgoja je v svetu, kjer številke obiskovalcev kinematografov padajo, ključna. Edini način, da vrnemo gledalce v kino, je ta, da jih že od malih nog vzgajamo. Pokažimo jim, da je najboljša izkušnja gledanja filma v kinu - ne na računalniku, ne na mobilnem telefonu, ne na kakšnem drugem mediju. A tudi tu imamo žalostno zgodbo, saj je pilotski projekt nacionalne filmske vzgoje s prvim septembrom končan in kaže, da se ne bo izvajal dalje, kar pomeni, da je to področje ponovno prepuščeno posameznikom, posameznim kinematografom, občinam,” pravi Prassel in poudarja, da so občine ključnega pomena pri prepoznavanju pomena kulturne oziroma filmske vzgoje. “Ljubljana, denimo, sofinancira določeno število ogledov filmov vrtcem in šolam. V času, ko si veliko staršev težko privošči dodatne stroške, je to dragoceno.”
Tudi na FSF imajo že od četrtka projekcije za otroke in mlade, ki si jih bo ogledalo več sto mladih, a to kajpada ni dovolj - cilj mora biti redno izvajanje programa za šolarje, kar pa je odvisno tako od Občine Piran kakor Avditorija.
Uspešen, a ne dovolj cenjen
V treh letih, odkar je nova ekipa prevzela festival, se je obisk povečal, a Prassel je prepričan, da najpomembnejša nacionalna prireditev na filmskem področju še vedno ni dovolj cenjena. “Če manifestacijo primerjamo s podobno na področju gledališča, torej z Borštnikovim srečanjem, država festival premalo financira in premalo upošteva. Slovenski filmski center, ki ga prireja, dobi premalo sredstev. Žal si s tem denarjem ne moremo privoščiti niti predvajanja zaključne prireditve na nacionalni televiziji. Ena od težav je tudi, da ne moremo zaposliti človeka, ki bi se s festivalom ukvarjal vse leto - kakor ga recimo ima Borštnikovo srečanje,” še poudarja Prassel, ki si želi tudi boljšega sodelovanja z občino.
Z Občino Piran in Avditorijem Portorož ima Slovenski filmski center kot organizator festivala podpisano pogodbo o sodelovanju do leta 2017. “V 1. členu pogodbe piše, da je FSF eden ključnih kulturnih dogodkov v Občini Piran, vendar osebno menim, da se občinski uradniki tega ne zavedajo in ne naredijo dovolj, da bi dogodek pomagali še bolj obeležiti,” meni Prassel. Priznava, da je najbrž ena ključnih težav ta, da lahko festivalska ekipa dela največ pet mesecev: “Tako zmanjka časa za konstruktivne sestanke z občino glede vsakoletnih izboljšav pri organizaciji, kar bomo letos rešili tako, da se bomo takoj po festivalu s predstavniki občine dogovorili za krizni sestanek, namenjen reševanju težav. Zdi se mi, da je lokalna skupnost FSF prepoznala kot svoj dogodek in upam, da bodo temu sledile tudi občinske strukture. Ne smemo pozabiti, da v času festivala lokalni hoteli, restavracije, trgovine in ostali turistični ponudniki zelo dobro zaslužijo in tako podaljšajo svojo turistično sezono. Tudi zato bi si želeli, da bi Občina Piran še bolj finančno, promocijsko in moralno podprla festival. Obenem bi rad poudaril, da smo izjemno zadovoljni s sodelovanjem Avditorija Portorož pri koprodukciji festivala, a je tudi ta prav tako v nezavidljivem finančnem položaju.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
