Naj živi Kralj - poslej v knjigah
Študentkam in študentom, ki smo na njegovih predavanjih uživali kot ob najboljših gledaliških predstavah, ne ostajajo samo spomini in znanje. Vsem nam je zapustil knjige, ki jih je nizal zadnjih ducat let. Že po upokojitvi se je dr. Lado Kralj (1938-2022), gledališki človek teorije in prakse, uveljavil še kot mlad pisatelj.
LJUBLJANA > Lado Kralj, 27. marca 1938 rojen v Slovenj Gradcu, je leta 1965 diplomiral iz primerjalne književnosti in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med študijem je delal kot novinar na RTV Slovenija, bil zatem asistent dramaturgije na gledališki akademiji, v začetku sedemdesetih je v New Yorku študiral pri prof. Richardu Schechnerju in kot dramaturg sodeloval v avantgardnem gledališču The Performing Garage. Po vrnitvi v Ljubljano je izstopal kot soustanovitelj eksperimentalnih gledališč Glej in Pekarna. Leta 1978 ga je Polde Bibič prepričal, da je sprejel mesto ravnatelja ljubljanske Drame, kjer je ostal do leta 1982. Po petih letih svobodnega poklica se je vrnil na Filozofsko fakulteto.
Vmes je bil zvezni selektor Festivala malih in eksperimentalnih gledališč v Sarajevu ter predsednik žirije Borštnikovega srečanja in Grumove nagrade. Leta 1986 je doktoriral iz ekspresionizma, ki mu je istega leta posvetil monografijo v zbirki Literarni leksikon. Tam je izdal tudi Teorijo drame (1998), po upokojitvi leta 2005 pa pri Znanstvenoraziskovalnem inštitutu Filozofske fakultete še Primerjalne članke. Uredil je Zbrano delo Slavka Gruma in Zgodbe iz tridesetih let Milene Mohorič. Društvo gledaliških kritikov in teatrologov mu je predlani podelilo nagrado za življenjsko delo, poimenovano po njegovem očetu dr. Vladimirju Kralju (1901-1969).
Lado Kralj
1938-2022
“Ko sem bil umetniški vodja, smo provocirali zlasti oblast. Verjeli smo, da s čim ostrejšo provokacijo nekaj prispevamo k izboljšanju družbe, da delamo v imenu etike. Pripravljeni smo bili tudi tvegati. Danes tega v gledališču ni več.”
Na primorskih odrih
Izjemno priljubljen profesor in polnokrven gledališki človek je bil tako teoretik kakor praktik. Pečat je vtisnil tudi več predstavam v primorskih gledališčih: v novogoriškem, kjer je nekajkrat sodeloval tudi kot dramaturg ob režiserju Dušanu Mlakarju, so v njegovih prevodih igrali Brechtovo igro Prividi Simone Machard, Turrinijevi Lov na podgane ter Jožef in Marija, Bernhardovo Po vseh višavah je mir, Kroetzovo Ne krop ne voda, Suterjevo Spelterini se dvigne, Barnesove Rdeče nosove ter Zaton sonca in slave, Straussovo Turistično vodičko in Fassbinderjeve Grenke solze Petre von Kant, v tržaškem teatru Albeejevo Gospo z morja, Harwoodovega Garderoberja in Taborijev Mein Kampf, v koprskem Ortonov Plen ...
Poklon domači Šiški
Po upokojitvi je leta 2010 pri Beletrini izdal zbirko pripovedi Kosec koso brusi in zanjo prejel kar dve nagradi, za najboljši prvenec na knjižnem sejmu in fabulo. V zgodbah je obdelal najrazličnejše teme in motive, bralce pospremi celo v kazino. “Kako leto sem hodil v igralnico, zanimalo me je. Moje stave niso bile visoke, tako da nisem ne bistveno dobival ne bistveno izgubljal,” je leta 2014 pripovedoval v intervjuju za Primorske novice. “Hodil sem v igralnico pri Vrbskem jezeru, kjer sem videl tipe iz bivše Jugoslavije. Vrstili so se prav dramatični prizori, tako ob dobitkih kakor ob izgubah. Igralnica je zanimiv cirkus, primeren za kratko zgodbo.”
Pri romanu Če delaš omleto (2014) ga je navdihnila usoda pisateljice in disidentke Milene Mohorič (1905-1972), ki se niti po informbiroju ni hotela odreči oboževanju Stalina in je zato plačala visoko ceno. Vsekakor veliko višjo kakor Kralj in njegovi tovariši, ki so oblast izzivali previdneje. “Moja generacija je poskusila priti skozi, kakor se reče, se prebiti, nekaj doseči, prinesti oblast okoli, se vesti, kakor da si zgleden državljan, in družbeno kritiko maskirati na razne načine,” se je spominjal v intervjuju. “Verjeli smo, da s čim ostrejšo provokacijo nekaj prispevamo k izboljšanju družbe, da delamo v imenu etike. Pripravljeni smo bili tudi tvegati. Danes tega v gledališču ni več.”
Kot univerzitetni profesor je bil kritičen do preveč navdušenega sprejemanja bolonjske reforme, kot “neke vrste levičar” je z ženo, igralko Jožico Avbelj, večkrat korakal na protestih pred parlamentom, romana o sodobnih vstajnikih pa ne bi mogel napisati, je ugotavljal: “Nekaj moraš najprej čustveno predelati, šele potem lahko o tem tudi pišeš .” Napovedal je knjigo “o Šiški med drugo svetovno vojno in po njej - zgodovinsko dogajanje, kot ga vidi otrok, star približno sedem let”.
Kljub bolezni mu je roman Ne bom se več drsal na bajerju uspelo dokončati, nedavno je tudi ta izšel pri Beletrini. Kralj v njem otroške spomine na takrat še precej vaško Šiško vešče prepleta z domišljijo, s skrbno odmerjenim humorjem in ironijo opisuje presunljive usode. Deček Ivan Knez - tako se imenuje tudi na Kralju osnovan junak Jančarjeve starejše novele Pisma iz drugega sveta - se oprezno smuka med partizani in fašisti, spozna legendarnega slikarja Hinka Smrekarja, išče ljubljeno Evo, po vojni pa žalostno opazuje domačo Šiško, kjer marsikaj porušijo, preoblikujejo. Minulo se umakne v spomine - in v knjigo, kjer bodo novi rodovi poslej spoznavali tistega kralja, ki ga pišemo z veliko začetnico.
