Najboljši so se prelevili v najslabše

Pred dnevi so pri založbi Sanje predstavili njegov najnovejši romanNocoj bom ubil Chomskega.

>Zvezdnate noči naj bi nastajale v veliki časovni stiski, ko vam je kot uredniku športnega podlistka zmanjkovalo alpinistov, ki bi pisali o alpinizmu. Leto dni ste trenirali, nato preplezali Broad Peak, se pridružili odpravi na Everest - in nastala je uspešnica. Ali morebiti veljajo podobna izhodišča tudi glede nastanka vašega zadnjega dela?

“Na razpolago imam lahko le teden dni ali pa vse leto, pa sem bom dela vseeno lotil zadnji trenutek, saj vselej menim, da še nisem pripravljen za 'start'. Tako je bilo z Zvezdnatimi nočmi in podobno je bilo tudi s tem romanom. Pisati sem ga začel, ko sem si vzel daljši neplačan dopust, da bi napisal, ali točneje, dodelal, nekaj romanov. Za 'Chomskega' sem imel relativno precej časa, a ker je roman zahteval tudi precej poglobljenega študija - in to je vselej zelo zamudno opravilo -, mi ga je na koncu zmanjkalo ... Roman je namreč zelo kompleksen, saj se dogaja na dveh celinah, v štirih državah, vsebuje pa tudi vsaj štiri romaneskne žanre: razvojnega, pustolovskega, socialnega in ljubezenskega. Znanja, ki sem ga moral zbrati, da sem lahko napisal ta roman, je bilo veliko, saj obravnavam študentsko in vojaško življenje, bivanje v džungli in v bolnišnicah, v misijonih, v afriških savanah, vaseh ter še marsikje drugje.”

> Vaši literarni junaki so praviloma vedno postavljeni v ekstremne življenjske razmere. Ostajate tem značilnostim zvesti tudi v romanu Nocoj bom ubil Chomskega?

“Prav gotovo, čeprav v povsem drugačnih okoliščinah. Tu gre za izrazito fikcijo, v katero pa sem vključil povsem resnično življenje, saj bi lahko bilo po drugi strani prav vse res. Poudaril bi, da se je v mojih študentskih letih kar nekaj znancev odločilo za tujsko legijo. Paradoksalno je namreč, da so se v tistih burnih letih, ki so ustvarila resnične idealiste, ki bi za bližnjega dali življenje, ti isti idealisti zašli na stranpota in se spremenili v morilce. Recimo, pred nekaj desetletji ni bilo prav nič paradoksalnega, da je študent medicine, ki je odšel v Afriko zdraviti bolnike, zašel med legionarje. Najboljši so se čez noč prelevili v najslabše, in obratno.”

> V zadnjem romanu opisujete prav stisko - stisko generacije, za katero je bil Noam Chomsky svetel mit. V romanu ne spregovorite le o osebni temveč o splošni, univerzalni stiski, oziroma krizi.

“Drži, čeprav mislim, da je odgovor nadvse kompleksen. Danes govorimo toliko o stiski mladih, ki je povsem realna. A spominjam se naših stisk izpred tridesetih let, ko je bila paleta izbir dosti širša, vendar - če si izbral slabo -, dosti bolj pogubna. Nismo bili informirani, le hlastali smo po izkušnjah. Naivnost pa nas je večkrat peljala na stranpota. Kdor gre danes v tujsko legijo točno ve, čemu gre naproti, tedaj pa ni bilo tako. Navsezadnje je tedaj zašlo nekaj res odličnih fantov v Rdeče brigade in še dolgo zatem niso spoznali svoje tragične zmote. Kar se pa Chomskega tiče, vsi smo ga dobro poznali, pravzaprav je naša socialna zavest rasla z njim. Bil je povsem inovativen jezikoslovec, ki je med svojim dolgim študijem spoznal revolucionarno moč besede. In šel je na pravo pot, saj je svoje znanje uporabil v boju proti krivicam. Za nas so bile njegove trditve pravo odkritje. Na univerzah je bil Chomsky to, kar je bil Che Guevara v kubanski in v bolivijski gverili s puško v roki. A nihče ni znal razrešiti stiske naše generacije. Razpuhtela se je in za sabo pustila pogorišče: svet brez idealov, za katere se lahko borimo.”

> Ta stiska generacij je verjetno več kot le primerljiva tudi z aktualnimi razmerami boja za socialno pravičnost v svetu in v Sloveniji in v katero je bodisi posredno kot tudi neposredno vključen tudi Chomski?

“Prav gotovo, in prav to je tisto, o čemer govori sam Chomsky. Na to neprestano opozarja svoje študente in poslušalce. Sam sem ga slišal v Trstu, ko je zažugal, pazite, še vedno je le od vas odvisno, kakšen bo ta svet. Ne vrzite puške v koruzo, ker je danes socialni boj nujnejši, kot kdajkoli prej.”

> Zakaj je torej potrebno Chomskega ubiti?

“Chomsky je bil vrsto let sovražnik številka ena svetovnega kapitala in torej prvenstveno Združenih držav Amerike. Leta je moral skrivati datume svojih predavanj, ker so res pripravljali atentate nanj. No, danes na srečo ni več tako, a da je kapital skušal prek vojaških plačancev večkrat pripraviti atentat nanj, je dokazano, kot je recimo točno dokazano, kolikokrat so recimo nameravali ubiti Fidela Castra, pa tudi Che Guevaro.”

> Ali se v kratkem mogoče obeta prevod romana Nocoj bom ubil Chomskega tudi v italijanski jezik?

“Trenutno še ne, prej ali slej, če bo dovolj zanimanja, pa bo to menda nujno.”

ROBI ŠABEC

Robi Šabec