Najboljši učitelj - narava!
Bojevnik s paleto, Spopad z življenjem, Zmaga človeka, Pohojene sanje, Pot do duše, Bori šumijo, Lipicanec brez jezdeca, Ograde iz mojih sanj, Življenje žre življenje je le nekaj zgovornih naslovov slik z razkošne retrospektivne razstave Moj Kras, ki jo je v sežanskem Kosovelovem domu na ogled postavil Jože Šajn (1936), slikar iz Ilirske Bistrice.
SEŽANA> “Toliko obiskovalcev še ni bilo na moji razstavi. Vidim, da ste prišli z vseh koncev Slovenije,” je na petkovi otvoritvi množici zbranih zadovoljno povedal Jože Šajn. S približno 80 slikami iz skoraj šestih desetletij ustvarjanja je zapolnil obe etaži Kosovelovega doma, ki bo tako barvit vse do 13. maja, ob tem pa je izdal še bogat katalog Moj Kras.
Šajnovo življenje in delo je temeljito in slikovito predstavila umetnostna zgodovinarka Nives Marvin: poudarila je njegovo zvestobo kraški pokrajini, ki jo je vanj vtisnil že rojstni Knežak, njegovo šolanje v Portorožu in Kopru, zgodnji stik s slikarjema Viktorjem Birso in Avgustom Černigojem, zvestobo krajinarstvu, raziskovanje sodobnih materialov, pionirsko vpeljavo tehnike spreja, sproščeno barvitost ...
Po uradnem programu, ki ga je povezovala Maja Mol, s klavirskimi in violinskimi zvoki ter s plesom pa popestrilo kar Šajnovo potomstvo, sin Matjaž, vnuk Nace in vnukinje Liza, Tina in Neža, je slikar sprejemal čestitke in vmes odgovoril še na nekaj naših vprašanj.
“V mojem delu sta stalnici kraška pokrajina in človeška figura, ki je morda še pomembnejša. Zadnjih petnajst let ustvarjam skoraj samo vešče, kakor že od začetka imenujem svojo človeško figuro.” Drugi v vešči morda vidijo precej zloveščega, on pa ne: “Moje prve vešče so bile vodne vile, nimfe, običajno upodobljene ob tolmunu, izviru. Vse skupaj mogoče nekoliko spominja na grško mitologijo in tudi na pravljice. Kasneje se je figura še razvijala, odražati je začela sodobnega človeka, njegovo psiho, njegova veselja in žalosti. V prvi vrsti so to najbrž moji avtoportreti, a skozi svoje stanje čutim tudi stanja drugih ljudi. Ne preseneča niti, da v glavnem upodabljam žensko figuro - že stari mojstri so povečini slikali ženske. Moški pač nismo tako zanimivi.”
Kdor med pripravljanjem tovrstne retrospektive brska po lastni minulosti, se kajpak ne more ogniti inventuri prehojene poti. “Inventura se je pravzaprav začela že pred petimi leti, ob moji sedemdesetletnici. Takrat smo v Ilirski Bistrici pripravili pregledno razstavo na kar šestih lokacijah in izdali monografijo. Ko se oziram na prehojeno pot, ugotavljam, da bi danes najbrž spet krenil po isti. Ta, po kateri sem šel, je bila zelo drzna. Šel sem mimo vseh institucij, ki so za nekatere morda nujne, jaz pa sem ocenil, da mi niso potrebne. Potreboval sem samo mir, čas in prostor za ustvarjanje. Ker nisem imel ateljeja, sem ustvarjal v naravi, in reči moram, da je bila moj najboljši učitelj. Ocenil sem tudi, da figuro obvladam brez posebnega študija, da vem, kaj je anatomija. Dvakrat sem bil na slikarski akademiji, pred služenjem vojaškega roka in po njem, a sem ugotovil, da to ni zame.”
Je pa zato toliko raje obiskoval sočasno družbo, jo opazoval in svoja dognanja prenašal na platno: “Vsak moj cikel je tudi odsev dobe, v katerem je nastal. Ugotavljam, da so mnoge moje slike zelo angažirane. Niso zaprte vase, nisem jih ustvarjal v brezzračnem prostoru. Človek mora med ljudi, v družbo, v življenje.”
ANDRAŽ GOMBAČ
