Najdevanje zavetja

Zgodbo o mladem slovenskem bitju, ki iz v vseh pogledih zagatno utesnjenega in neznosno zadušnega vzdušja na avstrijskem Koroškem pobegne po poti samomora, je Lipuš ubesedil že leta 1972; v romanu Zmote dijaka Tjaža. Vendar Poizvedovanje, izšlo je pred nekaj tedni, ni “pripis” starejšemu tekstu, še manj pa ponavljanje že povedanega - daleč od tega. Je prej nož, ki spet reže v nezaceljeno rano.

Tudi zdaj je Tjaž, avtorjev drugi jaz, gojenec škofovskega zavoda - dve uri na teden pouk v materinščini! - samoniklo bitje, ki ga žeja po svobodi. In prav zato je najraje sam s seboj: “Tišina je bila del njegove narave, in je ni iskal zato, da je ušel hrupnemu vrvenju v hiši. Tudi iz hrupa je znal počrpati tišino. Ni bila samo v njegovi naravi, bila je tudi naročena, naložena, zaobljubljena.” Tjaž si jo sam naloži, brez zunanje prisile se ji zaobljubi. Ker hoče, lačen ljubezni, topline, prijaznosti, odkriti resnico o mami, ki sta jo žandarja aretirala, ko mu je bilo šest let (tako kot avtorju), in se je kmalu nato v taborišču izobličila v razpihan pepel. Da bi osmislil svoje življenje, “… mora poiskati njeno izgubljeno ime …” Ga iztrgati pozabi, ki jo dan za dnem udejanjajo bojazljivi in sprenevedavi in hlapčevsko klečeplazni rojaki.

Čas, ko so Tjažu (in Lipušu) tujci odvzeli zavetno mamo, ni bil poživinjen, temveč - Lipuš dobro pozna razloček - razživinjen. In še ostreje: “Niso bili tujci, domačini so bili tisti, ki so izdajali in ovajali …” Tjažev oče, eden od mnogih Slovencev, ki so se borili v nemški uniformi, o pokojnici noče govoriti; preživele taboriščnice o mami ne vedo povedati domala nič. Vojne je resda konec, a pravega olajšanja, sprostitve ni od nikoder - zatohla utesnjenost škofovskega zavoda je podnebje nesrečne Koroške; Tjaževi rojaki pa: “Odrodili so se svojemu ljudstvu, in za te raznarodene se svojemu odpovedujejo, za to, da sami zlezejo za klin višje na lestvici.”

Tjaž je mrtev, a Lipuš vztraja. Mrtva mama ne more več biti zavetna; pisateljevo edino zavetje je že dolgo “le” materinščina, jezik, ki ga je govorila mama. Ustvarjati v domačem jeziku je najdevanje materinega obličja in prepotrebnega smisla.

“Pesnjenje je najdevanje,” je pred dolgimi desetletji dejal Martin Heidegger. Najdevanje česa? Doma, toplega in zavetnega doma, katerega vrednosti in pomena se človek tu in tam zave šele takrat, ko ga izgubi. Ko postane sirota, tujec med izrojenimi mlačneži, ki so bojazljivo zatajili materni jezik. Druge resnice pač ni; in prav zaradi zvestobe resnici je moral Lipuš po štirih desetletjih znova zarezati v bolečo rano.

TOMO VIDIC