Najgloblje seže narečje
Dober sosed je vreden zlata, so v petek soglašali na Librisovem poletnem narečnem večeru, prvem letošnjem. Na dvorišču nekdanje šole v Sv. Antonu, kjer zdaj domuje Hiša kulture, so si gostitelji podali roke s sosedi z one strani žičnate meje - narečne govorice Sv. Antona, Čežarjev in Pobegov so se prepletle z labinsko cakavscino.
SV. ANTON > Na odlično obiskanem prvem letošnjem večeru Du'ber susj'd je vrj'den zlata, ki ga je povezovala njegova pobudnica in naša novinarka Maja Pertič Gombač iz Čežarjev, je domačine in goste pozdravil novi predsednik krajevne skupnosti Branimir Gasparini, tokrat prvič javno v tej vlogi.
Naslednji Librisov poletni narečni večer bo 23. avgusta v Abitantih.
Zatem so narečno govorico in zgodovino domačih krajev predstavile predvsem ženske. Vera Bonaca iz zaselka Kavaliči (ki mu domačini pravijo Kavalići) je poudarila, da so drugod govorili, v Sv. Antonu pa so šrajali. Živo je naslikala tudi včasih kar burne odnose s sosednjimi vasmi: “O, dosti botov smo se špotali! Mi njim: 'Loparci ste sleparci, Marežgani ste požgani.' In oni nam: 'Kavalići ste hudići!' Ni b'lo kej, seje b'lo treba obrnit in it domu.”
Včasih so se najmlajši Antonci, Čežarani in Pobežani spoznavali med hojo v dekansko šolo in nazaj domov, je spomnila Alferija Bržan iz Sv. Antona. Takrat otroci še niso imeli mobilnih telefonov in so se pogovarjali, je dodala z nasmehom. Zažuborela je tudi njena poezija, čista voda domače vasi.
Ohraniti spomine in govorico
“Sem ena od redkih Čežarank, ki imajo še zmeraj priimek Valentič. Za cajta moj'ga nonota se je vsak tretji Čežaran pisal Valentič,” je povedala Nataša Valentič Rakar. V njenih spominih se je spet oglasilo živahno prepletanje govoric narečnih govorcev in foreštov, duhovito in ganljivo štorijo pa je posvetila očetu - umrl je prav na ta dan pred 26 leti. Poti usode so nedoumljive: direktorica Librisa Ingrid Celestina je narečni večer posvetila svojemu očetu, ki se je poslovil pred natanko enim letom.
Spomine je treba negovati in iti naprej, kar počnejo tudi mladi Pobežani pod mentorstvom Tamare Tedesco Ljutič. Nastopili so štirje Bordoni: Julija je pokazala, kako so se vaški otroci nekoč kratkočasili z metanjem in lovljenjem kamenčkov v igri “piće paće”, študentje Samo, David in Jaka pa so uprizorili humorni skeč, zgodbico iz knjige Livija JakominaVas, ki je več ni. Na večeru so našteli še knjige in knjižice, v katerih so zgodovino in narečno govorico Sv. Antona, Čežarjev in Pobegov za naslednje rodove ohranili Dušan Jakomin, Vlasta Beltram, Marino Zidarič, Suzana Todorović, Natali Gak ...
Bošk, štrige, pegola
Večer so tako začele kakor sklenile blagodejne melodije iz Labina. Avtorske pesmi v labinski cakavscini, predlani objavljene na albumu Merika, je prepevala Elis Lovrić iz Rabca. Profesionalna igralka in kantavtorica, ki je že dvakrat nastopala v Kopru, je pozorno poslušala gostitelje. “Ne vem, ali sem jaz od tod ali ste vi iz Labina,” se je zasmejala in povedala, da imajo tako tu kakor tam bošk, štrige, pegolo oziroma pegulo in še marsikaj, mimogrede se je izkazalo, da oboji poznajo tudi otroško izštevanko Din don campanon.
Med večletnim bivanjem v tujini je Elis Lovrić pesnila in prepevala v angleščini, potem pa začela v domači labinjonščini, pri čemer ji je strokovno pomagal Marijan Milevoj, dolgoletni novinar dnevnika Glas Istre in avtor več knjig, tudi narečnega slovarja Gonan po nase. Angleščina je resda globalna, a šele z domačo govorico je kantavtorica segla res globoko v poslušalce.
