“Najkreativnejši si, kadar se ne omejuješ”
Koprčan Mitja Cerkvenik oziroma v slovenskih podtalnih glasbenih krogih veliko bolj znan kot jesusonecstasy, je 29. decembra v izolski Ribi obeležil 20-letnico svojega delovanja.
IZOLA > V teh letih je Mitja Cerkvenik postal eden najbolj samosvojih in zelo premišljenih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, ki se popolnoma izogiba žanrskih, mainstreamovskih glasbenih vzorcev in trenutno vidi največji navdih ter izziv v ustvarjanju glasbe v živo.
Najprej so bili trije
Jesusonecstasy je bil sprva tričlanski bend, ki sta ga poleg Mitje Cerkvenika leta 1998 sestavljala še Andrej Vidic in Patrik Pucer. “Ta skupina je obstajala nekaj let, ime je skoval Vidic, ki je pel, s Pucerjem sva bila na kitari, jaz sem pa programiral ritem sekcijo na računalniku in snemal demote,” spomine na začetke obuja Cerkvenik. Zanimivo je, da prvotna zasedba ni imela nobenega nastopa v živo. Zakaj? “Ker Vidic ni nikoli imel dovolj dolgih besedil,” v smehu odgovori Cerkvenik in doda, da je od nekdaj bil sicer precej “control freak”. “Zelo sem se posvetil temu projektu in sčasoma sem postal frustriran, da mu nista bila tako predana tudi druga dva člana. Od približno leta 2000 je jesusonecstasy one man band in začel sem ustvarjati izključno instrumentalno glasbo, ker se nikoli nisem počutil kot pevec,” pojasnjuje.
Mitja Cerkvenik
glasbenik
“Ko začneš intenzivno ustvarjati svojo glasbo, kmalu ugotoviš, da večinoma poslušaš samo lastne skladbe. Niti danes ne sledim trendom v sodobni elektronski glasbi.”
Zvok prvotne zasedbe je precej zaznamovala alternativna industrial scena iz devetdesetih let, predvsem zasedbi Nine Inch Nails in Ministry. Ko pa je jesusonecstasy zakorakal na solo pot, se ni več oziral na glasbene trende.
Ne sledi trendom
Do tega je prišlo precej spontano. “Ko začneš intenzivno ustvarjati svojo glasbo, kmalu ugotoviš, da večinoma poslušaš samo lastne skladbe. Niti danes ne sledim trendom v sodobni elektronski glasbi,” pravi. Ima sicer osnovno glasbeno izobrazbo, v mladih letih je na koprski glasbeni šoli igral klavir in kitaro, kasneje, ko se je začel ukvarjati z lastno avtorsko glasbo, je elektronika predstavljala rešitev problema, ravno zato, ker je glasbo ustvarjal sam.
A elektronska glasba se je izkazala tudi za velik navdih. Ob obujanju spominov priznava tudi, da na začetku ni bil najbolj vešč dela z ljudmi, in pravi, da je tudi to prispevalo k razpadu prvotne zasedbe. “Po nekaj letih ustvarjanja sem prišel do ugotovitve, da je treba avtorski vložek drugih članov sprejeti kot navdih, ki širi tvoja obzorja, ne pa jim skušati postavljati svoje meje,” poudarja.
O delu z glasbeniki se je sicer veliko naučil tudi kot glasbeni producent in snemalec. Nazadnje je posnel in produciral nekaj skladb zadnjega albuma zasedbe Zmelkoow, pred tem pa je sodeloval še s skupinami Toxine, Bas in Glas ter Noair, ustvaril pa je tudi remiksa skladb zasedb Melodrom in Lollobrigida. “Kot producent moraš biti katalizator za navdih, da bi iz glasbenikov izvlekel najboljše,” o zelo pozitivnih izkušnjah pripoveduje Cerkvenik.
Domač je tudi v skladanju filmske glasbe. Na tem področju je izoblikoval zelo čvrsto vez s koprskim režiserjem Črtom Brajnikom, ki že vrsto let živi in dela v Pragi. Od leta 2006 do danes skorajda vsako leto zanj pripravi glasbeno podlago za Brajnikove filmske izdelke.
Cerkveniku je blizu tudi delo za gledališče. Za režiserko in koreografinjo Baro Kolenc je pripravil glasbo za več njenih predstav, na primer za Metamorfoze I. in II. Najodmevnejše in precej plodovito obdobje pa se je začelo z izolskima ustvarjalcema osupljivih vizualnih pokrajin Markom Vivodo in Gašperjem Milkovičem Biloslavom (Izland), s katerima ga, kot pravi, druži zelo podoben način dela - analogni. Nazadnje so skupaj nastopili v sklopu spremljevalnih dogodkov ob razstavi litografij Davida Lyncha v MGLC Ljubljana.
Največji užitek - improvizacija
Njegovo glasbeno pot pa je precej prevetrila tudi selitev v Berlin, kjer s partnerko živita približno tri leta. “V Berlinu sem ponovno odkril, da si najkreativnejši, kadar se ne omejuješ in ne zgleduješ po nikomer, ampak ubereš svojo pot. Prav tako v Berlinu nikogar ne zanima, ali gre za analogno ali digitalno elektroniko, pomemben je rezultat,” pravi.
Še pred selitvijo v eno najvznemirljivejših evropskih kreativnih prestolnic se je Cerkvenik sicer pobliže spoznal z analogno elektroniko in opustil delo z računalnikom. Začelo se je leta 2011, ko je na ljubljanski fakulteti za računalništvo diplomiral z izdelavo svoje ritem mašine. Ta je poleg monofoničnih sintetizatorjev zvoka njegov redni spremljevalec na nastopih, osnovanih na improvizaciji. Ta pristop mu v zadnjem obdobju predstavlja pravi užitek na odru.
V Berlinu pa se je mudil predvsem zaradi iskanja službe, v sklopu katere bi lahko razvijal svoje elektronske glasbene instrumente. Upa na redno zaposlitev, za zdaj pa je kot zunanji sodelavec zaposlen v podjetju, ki proizvaja naprave za sinhronizacijo elektronskih glasbenih instrumentov in se usmerja v razvoj modularnih sintetizatorjev.
Cilji za leto 2019? “Še bolj se angažirati za nastope po Evropi,” odgovarja.
