“Najlepše mi je pisati o rokenrolu”

Eden najpomembnejših in najbolj priljubljenih pisateljev v sodobni srbski književnosti, avtor - naštejmo samo nekaj del - zbirk kratke proze Porodično vreme (Družinski čas), Opis smrti, Pelerina, Senke (Sence), romanov Sudija Dimitrijević (Sodnik Dimitrijević), Cink, Snežni čovek (Snežni človek), Mamac (Vaba), Gec i Majer (Götz in Meyer), tudi član Srbske akademije znanosti in umetnosti, med slovenskimi bralci za zdaj živi z zgolj dvema knjigama: izborom kratkih zgodb Besede so nekaj drugega (Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2007) in kratkim romanom Vaba (Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, 2008); oba je poslovenila Sonja Polanc.

S pisateljem smo se pred nekaj dnevi pogovarjali v avli puljskega hotela.

> Pulj je najbrž vaša zadnja postaja pred prihodom na Vilenico, mar ne?

“Je. Pred prihodom v Pulj sem bil na Južnem Tirolskem, v lepem mestecu Lana. Tam nemška manjšina, ki pa predstavlja večino prebivalstva v tem delu Italije, prireja manjši festival. Na njem smo prvič predstavili nemški prevod mojega romana Brat, pred nekaj leti objavljenega v Beogradu. Je prvi prevod tega romana v kak tuj jezik. Na poti iz Južne Tirolske sem se za en dan zadržal v Zagrebu, od tam pa prišel v Pulj, kjer je že trinajsto srečanje članov judovske skupnosti s prostora nekdanje Jugoslavije. Že trinajst let se Judje družimo na tovrstnih srečanjih, obogatenih s kulturno-umetniškim programom, posvečenim ustvarjalnosti ne samo Judov, temveč tudi drugih narodov in etničnih skupin, s katerimi je judovsko ljudstvo živelo na tem področju. In s katerimi seveda še živi.”

> Imam občutek, da vam je judovstvo vse pomembnejše.

“Pravzaprav mi je pomembno že od samega začetka. Moji prvi objavljeni knjigi zgodb Porodično vreme in Opis smrti sta v bistvu zbirki zgodb o judovski družini. Za model mi je služila moja lastna družina. Pripovedoval sem o judovski družini, ki živi v Beogradu in v kateri se pripovedovalec - to sem bil zmeraj seveda jaz - bori, da bi izvedel, kdo je, kaj je, da bi odkril svojo identiteto, si odgovoril na vprašanja, ki so nam v določenem trenutku življenja vsem pomembna. Če izvirate iz mešanega zakona ali če živite tam, kjer se na enem kraju druži več identitet, potem so taka vprašanja gotovo še kako pomembna.”

> Izvirate iz mešanega zakona?

“Moj oče je bil sefardski Jud, potomec ugledne sefardske družine Albahari, ki je nekdaj, daleč v zgodovini, živela v Sarajevu, a se je moja veja rodbine v nekem trenutku preselila v Srbijo, tako da so se sorodstvene povezave s sarajevskimi Albahariji porazgubile. Moja mama pa ni bila rojena Judinja, ampak je prestopila v judovsko vero, in sicer že pred drugo svetovno vojno, ko se je prvič poročila - z nekim aškenaškim Judom iz Zagreba. Sem torej Jud, kar sem zmeraj tudi dojemal kot svojo identiteto ...”

> Vendar svojega judovstva ne prakticirate v verskem smislu?

“Ne, nisem pobožen Jud. Judovstvo uporabljam kot neke vrste kulturno identiteto. Pomemben mi je občutek pripadnosti judovskemu ljudstvu. Mislim, da množenje identitet umetniku lahko koristi. Komu seveda predstavlja tudi težavo, zavoro, a imam občutek, da je meni mnoštvo identitet - kasneje sem jim dodal še kanadsko, ne pozabimo pa niti, da obstaja še širša, jugoslovanska - bolj pomagalo kot kaj vzelo. V šali pravim, da je moja prava identiteta zemunska in da sem zemunski pisatelj, saj se tu nekako najbolje počutim. Po drugi strani pa se velja spomniti še znane drže Danila Kiša, ki je zavračal sleherno identiteto. Govoril je: jaz sem pisatelj in pika. Kar je prav tako dober odgovor, saj se z njim osvobodiš pritiska, ki ti ga lahko povzroča identiteta. A naj se je Kiš še tako trudil, je po mojem prepričanju hočeš nočeš judovski pisatelj - glede na to, kar je napisal, kar je govoril, kar je bila glavna tema njegovih del ...”

“Sem zelo nenevaren pisatelj”

> Ima človek s tolikimi identitetami, kolikor jih imate vi, več domov ali nobenega?

“Ko sem pred dvajsetimi leti odšel v Kanado, sem se prvič ovedel možnosti, da ima človek lahko več domov, več krajev, ki jih imenuje dom. A ne vem, ali vsi tako čutimo. To sem najbrž razvil, da bi preprečil občutje nostalgije, ki je dobesedno žalovanje za domom ...”

> Destruktivno?

“Mislim, da je destruktivno. Zlasti ko vas sili, da iz kraja, v katerega ste se odselili, kakor denimo jaz v Kanado, ustvarjate kopijo kraja, iz katerega ste se izselili. Če to počneš, se obsodiš na zapiranje, na okostenelost. Bil sem v hiši, ki navzven deluje kakor običajna kanadska, notri pa je urejena čisto po italijansko. V njej živi Italijan, ki je svoj novi dom opremil s predmeti iz domovine.”

> V vaši hiši ni predmetov iz Srbije?

“Ne, trudili smo se, da se temu ognemo, in odlično nam je uspelo. Celo posnetkov starih rokenrol skupin nimam. Nekaj najbolj žalostnega bi bil roker, ki bi sedel v Calgaryju in poslušal stare posnetke Riblje čorbe, Električnega orgazma ali kake druge skupine. Raje bom poslušal njihove novejše albume, še raje pa spremljam, kaj novega se godi v srbskem rocku in v rocku na celotnem področju bivše Jugoslavije.”

> Kaj pa stare knjige? Danes prebirate tiste, ki ste jih v mladosti?

“Knjig nisem vzel s sabo v Kanado. Edine stare, ki jih berem, so moje. In zmeraj me presenetijo.”

> Zakaj jih berete? Nekateri književniki pravijo, da svojih starih del nočejo prebirati, češ da bi v njih odkrivali same napake.

“Nekatere svoje knjige sem prebiral, ker je prišlo do ponatisov, kar je bila priložnost, da odpravim prav to, kar ste omenili - napake. Nisem pa kakor nekateri pisatelji, ki ob ponatisih temeljito spreminjajo svoja že objavljena dela. Dober primer je Mirko Kovač. Kolikor vem, je ustvaril povsem nove verzije svojih starih rokopisov. Zame je to neke vrste ponarejanje zgodovine. Če sem Porodično vreme napisal in ga leta 1973 objavil, tega danes ne morem spet napraviti. Če bi te zgodbe vnovič napisal, bi to ne bila ista knjiga, temveč njen ponaredek. Med prebiranjem svojih starih del popravljam samo najnujnejše - besedilo tu in tam prilagodim novim pravopisnim pravilom, ga uskladim s sodobnimi normami, medtem ko se same konstrukcije zgodbe ne dotikam.”

> In lastne zgodbe vas ob ponovnem branju presenetijo, pravite.

“Presenetijo me. Neprijetno presenečenje so seveda slabe zgodbe, na katere naletim ...”

> So v vašem opusu tudi take?

“So. Morda niso slabe, a so slabo izpeljane. No, z njimi sem še kar zadovoljen, ko pomislim, pred koliko leti so nastale. Najbolj pa me preseneti, ko v stari zgodbi odkrijem zametek kake od mlajših zgodb, seme, ki je vzklilo v romanu, napisanem pozneje. To je mehanizem navdiha, ki v zavesti umetnika očitno ohranja marsikaj in mimo njegove volje vzpostavlja tovrstne stike. V mojem delu se nadaljuje tudi pripovedovanje družinskih zgodb, le da zdaj literarna junaka nista več moja oče in mama, temveč moja žena in jaz. Gre za nekakšno kontinuiteto.”

> Vaša žena je eden vaših najslavnejših in tudi najboljših literarnih likov. Je bliže resnični ženi ali pisateljevemu notranjemu glasu, alter egu?

“Je neke vrste mešanica obojega. Ženo popolnoma razumem, ko prebere kako od mojih zgodb in mi reče: to nisem jaz, kaj si bodo pa ljudje mislili o meni, ko bodo brali, kaka čarovnica sem. To so seveda literarne igre. Model za literarno ženo je moja prava žena, ki pa vsekakor nima sposobnosti literarnega lika: ta zmore brati misli svojega moža, vnaprej ve, kaj bo pisatelj napisal ...”

> ... vstopa v njegovo besedilo ...

“... in iz njega izstopa, se torej oglaša kot nekakšen regulator ...”

>... morda celo kot literarni policist ...

“... ali policist zavesti. Lahko tudi kot literarni policist, kakor pravite, seveda. Obvlada marsikaj, marsikaj ve, njen mož, nesrečni pisatelj, pa se je obupno skuša rešiti, a ostaja vezan nanjo, sprejeti mora usodo. Tega nikakor ni mogoče razumeti, kakor da me žena tudi dejansko ovira pri ustvarjanju. Nasprotno, v vsakem pogledu podpira moje pisanje.”

> Kaj je po poklicu?

“Profesorica angleščine. Trenutno v Kanadi uči angleščino nove priseljence. Omogočila mi je, da se igram pisatelja; tak izraz uporabljam, ker pisanje res doživljam kot igro. Ne verjamem v družbeno vlogo pisatelja, ne verjamem, da je pisatelj na nekakšni misiji, da mora nagovarjati družbo. Ženi sem hvaležen, da me ne sili v iskanje redne zaposlitve, ampak me pusti pri miru, mi dovoli, da se igram s svojimi literarnimi kreacijami. To je treba samo spoštovati.”

> Ampak zveni, kakor da je vaše delo neresno!

“Morda zveni tako, a otresti se hočem nalog, ki jih nočem opravljati - pisatelj zame ni glas družbene vesti ali glas naroda. Mislim, da mu ni treba opravljati nobene od teh nalog, ki mu jih družba rada nalaga. V nekdanjih komunističnih deželah so pisatelji imeli vloge disidentov in podobnega. Sprejel sem, da to počno drugi, a nikoli, da bi to moral početi tudi jaz. Srečno sem odraščal v okolju rock kulture in svoje pisanje videl kot del bivanja v tem alternativnem svetu, drugačnem od naše državne kulture sedemdesetih in osemdesetih let. Pisanje je bilo zame - in še zdaj ga dojemam tako - predvsem zabava. Kadar rečem zabava, pa ne mislim na nič slabega, le na to, da mi je moje lastno početje zabavno. Bralcu prepuščam, da sam presodi, v kolikšni meri mu je moje delo zabavno ali resno. Vsekakor pa se nisem lotil velikih tem, kakršnih se je Kiš: katastrof, ki jih je povzročal komunizem, zgodovinskih dogodkov v vzhodni Evropi, v Sovjetski zvezi, borbe za svobodo govora v domovini ... Pri slednjem sem sodeloval v manjši meri, kot tajnik srbskega PEN centra, a v to nikoli nisem šel z vsem srcem.”

> Ste kdaj imeli kakšne težave z oblastmi?

“Nikoli. Sem zelo nenevaren pisatelj, krotek mačkonček.”

> Morda se samo zdi, da ste taki.

“Morda. A velike teme me resnično niso pritegnile. V pisanju so me zmeraj privlačili odnosi med družinskimi člani, med možem in ženo, med starši in otroki, torej tema, v kateri družba sedemdesetih let ni mogla najti ničesar strašnega, ničesar subverzivnega. Spoštujem pisatelje, ki so se lotili nevarnih tem in zato tudi plačali visoko ceno, končali v zaporu in podobno. A jaz sem druge vrste pisatelj.”

> Disidentstvo vam najbrž pripisujejo najbolj zato, ker ste se iz domovine izselili v devetdesetih letih. V slogu: kdor je takrat zapustil Miloševića, je disident in pika.

“Odšel sem leta 1994. Prav imate: novinarjem in pisateljem, ki sem jih srečeval v Kanadi in po deželah Evrope, kamor sem potoval, nikakor nisem mogel pojasniti, da nisem nikakršen izgnanec. Ne moreš za izgnanca označiti človeka, ki je odpotoval po svoji volji. Izgnanca izženejo! Rekli so mi: ti si prostovoljni izgnanec. Ampak to je protislovje!”

> Kako je pravzaprav prišlo do odločitve, da zapustite Srbijo?

“V tistih letih sem bil zelo angažiran pri judovski skupnosti nekdanje Jugoslavije, kasneje Srbije. Veliko smo delali z judovskimi begunci, ki so iz Sarajeva prihajali v Beograd. V prvih treh, štirih letih devetdesetih sem se nenehno ukvarjal s socialnim delom v judovski skupnost. Ne razumite me napačno: rad sem imel tisto delo in srečen sem, da sem lahko ljudem pomagal pobegniti pred vojno in najti novi dom, novo zaposlitev. A čutil sem, da mi iz rok počasi polzi tisto, kar imam za svoj pravi posel - pisanje. Poskušal sem oditi v tujino, in uspelo mi je. V Kanado sem skupaj z družino odpotoval kot gostujoči pisatelj. Sprejeli so me na univerzi v Calgaryju. Svoje stvari smo zapakirali v štiri kovčke in odpotovali s predstavo, da bomo tam kako leto, nakar se bomo vrnili v Srbijo. In evo, dvajset let pozneje smo še zmeraj tam! Ko smo se dovolj oddaljili od Beograda in prostora bivše Jugoslavije, je vse dobilo drugačne razsežnosti. Šele takrat sem začel pisati o vojni in drugih temah, ki se me prej sploh niso dotaknile. Pripadal sem tako imenovanim postmodernističnim pisateljem, ki na svojem repertoarju niso imeli besede vojna. Prepustili smo jo generaciji pred nami, Kišu, Kovaču in drugim, že pred njimi pa so o vojni pisali socrealistični pisatelji. V romanu Cink, ki je bil objavljen leta 1988, pripovedovalec, neke vrste moj odsev, pravi, da zavida očetu, ki je doživel drugo svetovno vojno in razburljive reči, medtem ko je njegovo - torej moje - življenje dolgočasno, v njem se ne dogaja nič zanimivega. Dve leti pozneje je bila vojna! Izkazal sem se torej za zelo slabega prognostika. Ničesar nisem slutil. Nisem eden tistih, ki trdijo: vedeli smo, da bo vojna! Mislim, da mnogi ne govorijo resnice. Sodim po ljudeh, ki sem jih tedaj poznal in se z njimi srečeval. Vsi smo vedeli, da se nekaj kuha, v zraku smo nekaj čutili, a nihče ni natančno vedel, kaj bo.”

> Balašević je prepeval Samo da rata ne bude (Samo da ne bo vojne).

“Tako, samo da ne bo vojne. Pa je potem bila! Bora Čorba je prepeval: 'Za ideale ginu budale!' (Za ideale umirajo bedaki!) Pozneje pa je bil prvi pripravljen umreti za ideal, ki ga je na lepem odkril. Mnogi so se spremenili, pozneje pa nekateri od njih doživeli še eno spremembo. Na primer: Jura Stublić in skupina Film sta pred vojno prepevala Zamisli život u ritmu muzike za ples (Predstavljaj si življenje v ritmu glasbe za ples), pozneje je Jura postal glasnik določene politike, še pozneje pa se je vrnil k svojemu staremu glasu. Ko razmišljam o vsem skupaj, mi na misel pride samo eden, ki je odšel iz Jugoslavije in izginil s prizorišča: Đoni Štulić. Ob svojih krasnih ljubezenskih pesmih je imel tudi izjemno družbenokritične. Bil je dober pesnik, ki je zmogel v nekaj stihih slikovito prikazati različne stvari. Odšel je in je še zmeraj odsoten. To me spomni na še nekaj. Pogosto so govorili, da je pri nas prepovedano svobodno pisati in tako naprej, v resnici pa smo takrat, v šestdesetih letih, imeli enega samega pravega disidenta: Đilasa. Samo on zares ni smel objavljati. Veliko pisateljev je bilo v zaporu, a po izpustitvi so spet lahko objavljali ...”

> Pri nas dolgo ni mogel objavljati Edvard Kocbek.

“Drži, niti Kocbek v Sloveniji ni mogel objavljati. A kasneje so vsi spet lahko objavljali, samo Đilasu se nikoli ni ponudila ta priložnost. Zgodbe o srbskih tako imenovanih disidentih so bile zgolj slepilo. Čosić, na primer, ni smel objavljati v Beogradu, a mu je roman izdala založba Otokar Keršovani na Reki, nakar so ga prodajali tudi v Beogradu, kjer je bil Čosić 'prepovedan'.”

> Kaj pravite, je danes mogoče biti disident?

(za spoznanje daljši premislek) “Odvisno od tega, kako opredelite disidentstvo. Mislim, da danes ne moreš biti disident v nekdanjem pomenu, saj je bila taka drža nekdaj povezana z določeno politiko: boril si se zoper komunistični pogled na svet, zoper komunistično politiko. Zoper kaj naj bi se boril zdaj? Razmere, v katerih se je znašel vsakdo med nami v svojem delu bivše Jugoslavije, so enake kakor v katerikoli drugi državi. A pri nas, v deželah nekdanje Jugoslavije, no, vsaj v Srbiji je tako, mnogi niso pripravljeni sprejeti dejstva, da si sam kovač svoje sreče. Demokracija, za katero smo si tako vestno prizadevali, je nekaj, od česar ljudje pravzaprav najlaže odstopijo. Na primer: ne gredo na volitve, ne sodelujejo pri dejanju, ki poganja demokracijo. To ni samo naša težava. V Kanadi na volitve prihaja samo štirideset odstotkov volilcev. To ni več demokracija! Na takih volitvah s pomočjo nizkega odstotka postanete vladar večine, ki pa je to sploh ne zanima, saj je družba dovolj bogata, varna ... V kanadski pokrajini Alberta, kjer živim, se zadnjih dvajset let počasi, a zanesljivo krepi desnica, in to po zaslugi ljudi, ki jim ni mar za mehanizme demokracije, pa čeprav bi si prav z njihovo pomočjo lahko prizadevali za boljšo družbo. Ne vem, kako si v takih razmerah lahko disident. Morda, na primer, zaradi določenih političnih razmer ne želiš objavljati in tudi ne objavljaš. A kaj s tem dejansko dosežeš? Tvoj založnik najbrž ni del desničarske politike, in mar s tem, ko zavrneš sodelovanje z njim, ne zapraviš tudi priložnosti, da bi povedal kaj zoper desničarsko politiko? Ne vem. Vprašanje o sodobnem disidentstvu je odlično, a mislim, da disidentstvo danes ni več mogoče. Bolje bi bilo učinkoviteje razvijati mehanizme demokracije. Zanimiv primer so bile pred kratkim srbske volitve. Ljudje so se morali odločiti, ali bodo za predsednika podprli Tadića ali Nikolića. Mnogim Tadić kot predsednik ni bil všeč, zato so šli na volitve uničit svoje glasove, oddat neveljavne glasovnice, s tem pa so avtomatsko odprli prostor za Nikolićeve volilce. Bolj smiselno bi bilo, da bi se odločili za enega kandidata in ga podprli. Nič presenetljivega, da je Nikolić zmagal. Kako bo to vplivalo na Srbijo, bomo še videli.”

Za zajcem, a drugače kakor Alica

> Pravite, da ste iz Kanade, iz velike oddaljenosti, lepše videli domovino in njeno zgodovino. Kako pa je bilo z jezikom? Ste v tujini tudi s srbščino začeli ravnati drugače?

“Povsem drugače. Najprej me je obsedel občutek, kajpak pretiran, da neverjetno hitro izgubljam ta jezik. Vse manj sem ga uporabljal. Doma smo seveda govorili srbsko, a v trenutku, ko sem stopil iz hiše, je ta jezik izginil. Kar zame kot odraslo osebo ni tako strašno, kakor je za otroka. Z njim pač ne moreš iti v šolo, ob njem sedeti od devetih zjutraj do štirih popoldne in mu vse, kar sliši, prevajati v srbščino. Otrok je torej hočeš nočeš obsojen na izgubo tega jezika.”

> Ga je tudi v resnici izgubil?

“Hči, ki je ob priselitvi v Kanado imela tri leta, govori srbsko, a z mnogimi napakami. Sem pa zadovoljen, da je ohranila vsaj tako srbščino, čemur je botrovalo srbsko sporazumevanje doma. Sin je medtem zaključil študij politologije in se vrnil živet v Beograd, tako da veliko bolje govori srbsko. Pravi, da mu je zanimiveje živeti v Srbiji, kjer se nenehno kaj dogaja, kakor v Kanadi, kjer se ne dogaja nič. Drži, Kanada je mirna in spokojna dežela, kar meni ustreza, njemu pa seveda ne, saj je mlad. Kakor je prepevalo Prljavo kazalište: 'Sve je lako kad si mlad, svako odijelo dobro ti stoji.' (Vse je lažje, ko si mlad, vsaka obleka ti pristaja.) Jaz ostajam v Kanadi, četudi počasi, a zanesljivo čutim, da je moje pravo mesto tu, v Evropi. Po afiniteti in zgodovini vendarle bolj pripadam evropski kulturni dediščini kakor ameriški. Slutim, da se že bliža čas, ko bom pisal, na primer, o kanadski diaspori v Srbiji.”

> Ostaniva še malo pri jeziku, pri srbščini - v Kanadi ni živela samo med člani vaše družine, kakor ste dejali, temveč še nekje drugje: na papirju, ki ste ga polnili z besedami.

“Drži, kadar sem pisal. In imel sem občutek, da jo strašno hitro izgubljam. Kar je bila seveda zmota. Jezik se ne izgublja tako hitro. Po drugi strani sem ob vsakem obisku Beograda spoznaval, kako hitro se spreminja živi jezik. Zlasti med mladimi. Med obiski pri kakih prijateljih sem poslušal njihove otroke, in slišal sem vse več izrazov, ki jih sploh nisem poznal. Ali pa so stari izrazi na lepem spremenili pomen. To je v meni budilo bojazen, da izgubljam svoj jezik in da bom izgubil stik z občinstvom v Srbiji, kjer je vendarle glavnina mojih bralcev. A vse to gre seveda zelo počasi. Poleg tega sem se spomnil Isaaca Bashevisa Singerja, ki je pravil, da knjige piše v svojem jidišu, razumljivem samo njemu - ne ker so toliko Judov, ki bi ga razumeli, med vojno pobili, temveč ker je jezik začel uporabljati na svoj posebni način. Govorim o zelo drobnih spremembah v jeziku. Skoznje so šli najbrž tudi Czeslaw Milosz, Brodski, Gombrowitz, Škvorecký, vsi pisatelji, ki so živeli v tujini in pisali v materinščini. Če se v tuji deželi naselite, potem ko ste že oblikovali svoj slog, najbrž ne morete več zamenjati jezika. Ostanete pri svojem, s katerim ste se že tako poenotili, da ga ne morete več zapustiti. Zavrnil sem vsako povabilo, naj zgodbe pišem v angleščini. To bi lahko storil, a angleščina ni moj jezik, ne razmišljam v njej, temveč v srbščini. Če bi pisal v angleščini, bi bile take zgodbe nekakšni slabi prevodi.”

> Ste pa zato v srbščino prevajali dela drugih pisateljev, napisana v angleščini.

“Seveda, vseskozi sem prevajal. Pozneje sem nekaj celo pisal v angleščini, a ne leposlovja, temveč eseje, ki nastajajo drugače kakor zgodbe. Do zanimive težave sem prišel, ko sem nekatere od teh esejev hotel uvrstiti v svojo zbirko esejev v srbščini. Vprašal sem se: naj jih prevedem v srbščino ali napišem nanovo. Če bi jih napisal nanovo, bi bil to neke vrste ponaredek, zato sem jih raje prevedel. Prevajanje samega sebe je zelo zanimiva izkušnja. Po eni strani si lahko privoščiš strašno svobodo: nihče ti ne more zameriti, če v prevod vrineš kaj, česar v izvirniku nisi napisal, saj je besedilo tvoje, po drugi strani pa lahko zameriš sam sebi. Sodnik, ki čemi v tvoji glavi, te kljuje, ti govori, da si prevaral bralca. A bralec ničesar ne ve! Na koncu sem svoje besedilo vseeno prevedel po najboljših močeh, se potrudil, da v srbščini zveni čim bolje, in ničesar nisem dodajal.”

> Kot prevajalec morate ostati zvesti izvirniku, zdi pa se mi, da kot pisatelj delujete povsem drugače in da se vam vaše lastne zgodbe pišejo sproti, da nimate trdno izdelanega načrta, po katerem pišete ...

“Imate prav, nimam trdnega načrta, ne kadar pišem kratko zgodbo ne kadar pišem roman. Krenem s prvima dvema, prvimi tremi besedami, potem pa pustim, da vse drugo počasi izstopa iz mene. To zveni mistično, a ni, gre le za tak način dela. Kadar pišem roman - moji krajši romani so napisani v enem samem pasusu, brez odstavkov - to počnem iz dneva v dan. Vsak dan napišem stran, stran in pol, in tako dan za dnem, dokler roman ni dokončan. Vseh dvajset let se držim tega načina dela.”

> Nekateri poznavalci imajo za vrh vašega opusa sklepni prizor romana Snežni čovek: pripovedovalec po zasneženi pokrajini sledi belemu zajcu, se za njim povzpne na vzpetino, kjer je vse naokrog belo, in na koncu zamete še njega, ostane ena sama belina ... Kako ste prišli do takega konca?

“Sama zgodba je nastala, ko sem med prvo zimo na našem dvorišču v Calgaryju prvič zagledal zajca. To mi je bilo nenavadno. Potem sem izvedel, da v Calgaryju mrgoli zajcev, takih, ki se jim pozimi kožuh obeli. V bližini našega doma je tudi v resnici vzpetina, na katero se v moji zgodbi povzpne junak. Takoj ko sem videl tega zajca, sem se domislil Alice v Čudežni deželi. A nisem hotel, da moj junak sledi zajcu in da gre za njim v luknjo pod zemljo kakor Alica in da kakor ona naleti na Norega klobučarja in druge. Ne, zgodbo sem namerno obrnil tako, da gre zajec gor, navkreber, na vzpetino, kar je obenem aluzija na Alico in slovo od nje. Zajec gre torej gor, junak pa za njim. A na vzpetini ne najde ničesar, ničesar, na kar bi se lahko oprl, zgolj belino, zgolj sneg, in ta ga v celoti prekrije. V nekem smislu je to nostalgična knjiga, kar nerad priznam. Že na začetku pogovora sem govoril zoper nostalgijo, a Snežni čovek je prav to: nostalgična knjiga. Neki kritik iz Beograda je opazil, da je čisto na koncu zgodbe omenjeno, da se na nebu pojavi mesec. Zadnji stavek je: 'Potem je nehalo snežiti in na nebu se je, kakor se spodobi, pojavil mesec.' Ali nekaj takega. Kritik se je vprašal, kdo izgovori ta stavek, če pa je snežni človek onemel. Neznani opazovalec? Je to stavek upanja? Ostaja skrivnosten. Morda ga izgovori narava. Svet, ki se oglaša in pravi: delal boš tako, kakor pravim jaz, moraš me poslušati, nimaš druge izbire. Je nostalgija, ki glavnega junaka prisili k molku.”

> Pravite, da ste sledenje zajcu oblikovali kot kontrastno aluzijo na Alico. Morda je tudi sklepni stavek tovrsten odgovor na uvodni stavek romana pisatelja, ki je pomembno vplival na vas: Samuel Beckett svojega Murphyja začne s sorodno nenavadno omembo sonca.

“Priznati moram, da med pisanjem nisem pomislil na to, a kdove po katerih poteh reči prihajajo do nas. Odlično, mogoče ste mi razkrili, od kod je prišel tale konec! Beckett je svoj roman začel s soncem, jaz sem svojega sklenil z mesecem. Res je, Beckett je močno vplival name, a sčasoma se ne spomniš več, kaj vse si prebral, in ni ti jasno, od kod kaj prihaja. Močno, najmočneje pa je name vplival Thomas Bernhard. A od njega se razlikujem zlasti po poudarjeni komičnosti, pri kateri še zmeraj vztrajam.”

> Velikokrat imate v svojih delih tudi duhovito izrisane like Kanadčanov, pametnjakovičev, ki radi sodijo o Jugoslaviji, a o njej vedo bore malo.

“Drži, ne razumejo naših razmer, a radi govorijo o njih. Na primer Donald v romanu Vaba.”

>>Ali pa profesor politologije v romanu Snežni čovek.

“Drži, tudi on.”

> Ste tudi v resnici srečali veliko takih?

“Sem jih. To je bilo zanimivo, ko sem prišel v Kanado. So zelo dobri ljudje, vseskozi se trudijo, da bi ti pomagali, a kadar jim pojasnjuješ naše razmere, te sploh ne razumejo. Poleg tega imajo Kanadčani težave s svojo identiteto. Če Kanadčana vprašaš, kaj ga dela Kanadčana, odgovori: nisem Američan. To je edina lastnost, ki se je čvrsto oprijemljejo. Ko jim pripoveduješ o večnarodni deželi, ki razpada, o mešanju identitet in podobnem, je to večini tuje. Taki liki se pojavljajo tudi v moji literaturi. Niso zlonamerni, temveč dobronamerni. A to je dobronamernost, ki ne vodi nikamor.”

Leta '68 se niso zoperstavili komunizmu

> Prej ste mimogrede omenili značilnost v zgradbi vaših romanov - povečini so napisani v enem samem kosu, brez odstavkov. Greste v tak slog namerno ali se vam izpisuje sproti?

“Roman Brat, ki sem ga že omenil, sem namerno razdelil v dva dela, vse druge pa sem namerno napisal v enem pasusu. Najdlje sem pririnil z romanom Pijavice (Pijavke), ki je dolg 350 strani in napisan v enem samem pasusu. To je vseeno kar hudo.”

> Kaj tako dosežete: olajšate delo sebi ali ga otežite bralcu?

“Najbrž oboje. Roman Cink iz leta 1988 sem sestavil iz stotin fragmentov, dolgih od ene besede do ene strani. Trije tokovi fragmentov naj bi sledili trem tokovom zgodbe: sami zgodbi, komentarjem zgodbe in komentarjem komentarjev. Imelo je torej neko logiko. Vse to sem kasneje obdržal, a različne ravni zlepil, jih spravil v en sam pasus ...”

> ... kar je obenem poklon Bernhardu ...

“... vsekakor, vsekakor. No, je pa pri meni tudi takle pasus, dolg sto in več strani, zgolj majhen fragment imaginarnega kozmičnega teksta, ogromnega, neskončnega. Paziti moram, da na literarnem večeru ne rečem: prebral vam bom odlomek iz svojega dela. Saj bi potem moral prebrati celotno knjigo! Tak način pisanja mi je res, kakor ste že ugotovili, olajšal delo. Tako sem se navadil nanj, da ne gre drugače. Svoj najnovejši roman sem namerno napisal v dialogih in odstavkih, a sem bil z njim tako nezadovoljen, da sem ga pred kratkim prepisal v en sam pasus. In zdaj sem veliko srečnejši.”

> Kako ste naslovili novi roman?

“Trenutno je še brez naslova. Izšel bo naslednje leto, upam.”

> Lahko o njem poveste še kaj?

“V njem sem se spet malo dotaknil politične teme, kar je zame nekoliko čudno. Malo sem se dotaknil leta '68 in študentskega upora, a vse skupaj zapletel v nekakšno kriminalko, v kateri se pojavijo še mračne sile, paranoja, strahovi, pred katerimi bežijo junaki. Vse se dogaja v banjaluški kasarni, kjer sem v sedemdesetih služil vojaški rok, tako da prostor poznam. Roman sem napisal, ker leto '68 zdaj mnogi skušajo prikazati - govorim o Beogradu, ne vem, kako je bilo drugod - kot leto, v katerem naj bi se uporniki postavili zoper komunizem. Kar ni res. Uporniški študenti so leta 1968 v Beogradu podprli tako Tita kakor komunizem. Bili so zoper zablode komunizma, hoteli so čistko v vrstah komunizma, medtem ko jih Tito ni nič motil. Pomiril jih je z znamenitim govorom, v katerem je dejal: poslušali vas bomo, vse bomo storili tako, kakor ste dejali. Študenti so se pomirili, zatem pa so jih strpali v zapore. To je bil najpreprostejši način, da je oblast vse rešila. Danes pa mnogi trdijo, da je bil študentski revolt prvi glas zoper komunizem. Tako interpretacijo doživljam kot zlagano, in odgovarjam z romanom, ki res ni tipičen zame. Že razmišljam o novem romanu, v katerem bi moralo biti več rokenrola. Najlepše mi je namreč pisati o rokenrolu.”

> Že četrtič ali petič v pogovoru omenjate rokenrol. Ste si kdaj želeli postati glasbenik?

“Nekdaj sem sanjal, da bom bobnar v rokenrol bendu, pa četudi nikoli nisem igral bobnov ali česa drugega. Le ta zamisel mi je zvenela zanimivo, pa še upal sem, da bom tako pritegnil mnogo punc. No, iz vsega skupaj ni bilo nič. Uspelo mi je le družiti se z ljudmi iz sveta rokenrola. Celo nekaj smo sodelovali. Potem ko sem napisal knjigo Fras u šupi (Šok v lopi), je Gile s svojim bendom Električni orgazam napisal in posnel istoimensko pesem. V osemdesetih sem se trudil dokazati, da obstaja nekaj, kar se imenuje rock književnost. Zdaj pa nisem več tako naklonjen temu terminu. Mislim, da rock književnost obstaja kot majhen, res majhen žanrski segment literature, a nikakor ni tako pomemben in revolucionaren, kakor sem mu pripisoval v tistih letih. Rokenrol, še posebej njegovo hipijevsko obdobje, pa imam vsekakor za najpomembnejšega v svojem razvoju. Tudi to je bila stvar upora. Ko sem se pojavil kot pisec in zagovarjal rokenrol, je bilo to za starejše znane književnike nekakšno bogoskrunstvo. Kazil sem namreč podobo književnika intelektualca, ki zvečer posluša klasiko ali na tretjem programu Radia Beograd sledi zelo resnim oddajam, modruje, nakar se na lepem pojavi neki poba, ki govori o rokenrolu. Pa sploh ne vem, zakaj naj človek ne bi mogel poslušati rokenrola in obenem ustvarjati resne književnosti.”

> A nekateri imajo rokenrol še zmeraj za nižjo zvrst umetnosti.

“Mnogi danes pravijo, da je poezija francoskih trubadurjev strašna stvar, izjemno pomembna kulturna dediščina. No, rokenrol glasbeniki so trubadurji našega časa. Bruce Springsteen je današnji trubadur, le da ima poleg ljubezenskih tudi družbeno angažirane pesmi, medtem ko so trubadurji povečini pesnili o ljubezni na daljavo. Rokenrol je v bistvu ljudska umetnost. Ni plod tako imenovane visoke umetnosti, pa četudi so med izvajalci rokenrola taki, ki prihajajo iz intelektualnih višin in so zelo izobraženi. A rokenrol nastaja kot ljudska umetnost, saj je bil ljudska umetnost že blues, iz katerega izvira bolj ali manj ves rokenrol.”

> Je res, da pišete ob poslušanju reggaeja?

“Da, reggae poslušam zadnjih trideset let. Nenehno ga poslušam, sledim novim dogodkom v reggaeju, to mi je najljubši in najlepši ritem, kar jih je. Če zjutraj vstanem slabe volje, je dovolj, da si predvajam kakšno od plošč z reggaejem, pa sem že dobro. Ritem reggaeja, ki ima poudarek na prvem in tretjem taktu, torej je nasprotje ritma rokenrola, ki ima poudarek na drugem in četrtem taktu, očitno najbolj ustreza mojemu bitju.”

> Ampak potemtakem Kanada ni najboljša izbira za vas.

“Mislite, da bi moral, denimo, na Jamajko, od koder izvira reggae? Morda, a se bojim, da razmere tam niso najboljše. Kolikor vem, je Jamajka še zmeraj politično nevarna. Nekateri glasbeniki, ki so podpirali določene politike, so slabo končali. No, Bob Marley je umrl zaradi bolezni, a mnogi drugi so bili žrtve atentatov in podobnega. Ostajam zvest reggaeju, ne vem pa, ali bom kdaj odšel na Jamajko.”

> Ste pa že zdavnaj storili nekaj, kar je zanimiv podatek v vaši biografiji - ste avtor prve peticije za legalizacijo marihuane v Jugoslaviji.

“To sem konec osemdesetih let poskušal izpeljati v sodelovanju z radiem B92. Ljudi so vse bolj zanimale različne reči, in verjeli smo, da nam bo to uspelo zlahka, mimogrede. Pa je peticija naletela na tako velik odpor javnosti in strokovnjakov za zasvojenost, da smo preprosto morali odnehati. Bilo je prezgodaj. Potem je prišla vojna, in nihče več se ni hotel ukvarjati s tem. Še zmeraj mislim, da je to rastlina, od katere imamo lahko več koristi kakor škode. Uporabljati jo je mogoče na različne načine, ne samo uživati kot narkotik. A po vsem svetu, ne samo pri nas, vlada prepričanje, da je uživanje marihuane prvi korak k uživanju trših drog. To je nesprejemljiv nesmisel! Verjamem, da se bodo razmere sčasoma spremenile. Je pa še nekaj, kar onemogoča sprejetje marihuane: Evropa je, tradicionalno gledano, dežela alkohola. Cannabis je bolj prisoten na vzhodu, med Turčijo in Indijo. Na Daljnem vzhodu imate opij, v Severni Ameriki so Indijanci imeli tobak, ki ga danes dojemamo kot nekaj običajnega, a je zelo nevaren, nevarnejši od mnogih drugih narkotikov. V Južni Ameriki je doma koka, iz katere pridobivajo kokain. Svet je torej skrbno razdeljen, in v Evropi vse novo, kar se pojavi, butne ob vladajoči osnovni element: alkohol. Najbrž bo preteklo še veliko časa, preden bo marihuana dekriminalizirana, kar bi bilo zame normalno.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Pred prihodom na Vilenico se je letošnji lavreat pomudil še v Pulju, na srečanju članov judovske skupnosti s prostora nekdanje JugoslavijeAndraž Gombač

David Albahari: “Pisatelj zame ni glas družbene vesti ali glas naroda. Mislim, da mu ni treba opravljati nobene od teh nalog, ki mu jih družba rada nalaga.”Andraž Gombač