Najprej družina in narava, zatem roman in nagrada

KOPER > “Že kot otrok sem veliko bral. In si govoril, da bom prej ali slej tudi sam pisal,” se je Borut Kraševec spominjal v avli Osrednje knjižnice Srečka Vilharja. V pogovoru z gostiteljico Diano Pungeršič je najprej opisal, kako je poskusil že nekje pri 25 letih: “Ni šlo. Ni bilo notranje vsebine. Pri prozi, ki me je zmeraj najbolj privlačila, je morda bolj kot pri poeziji pomembno, da ima avtor za sabo življenjske izkušnje. Nekateri že v mladosti pišejo zelo dobro. Pomembno je tudi, kakšne izkušnje so nabrali v otroštvu. Nekateri s travmatičnim otroštvom začnejo pisati zgodaj in ustvarijo zelo dobra dela, ker doživeto preprosto morajo preliti na papir. Jaz pa bi pisal, kot danes marsikateri mladi, ki segajo po ideoloških temah in z njimi spočetka nadomeščajo življenjske izkušnje. Poleg tega nisem bil niti tehnično usposobljen. Še vejic nisem znal postavljati, kot prevajalec sem šele začel nabirati izkušnje.”