Najprej so bili zobniki

MOST NA SOČI > “Napisala sem jih že pred sedmimi leti, sledila so leta molka, potem spet šus. Zadnja je bila napisana leta 2012, lani tudi še nekaj,” je dejala Tinka Volarič, ki pesmi ni pisala z mislijo, da bodo objavljene, ampak čisto “zase”, iz lastne potrebe, za lastni predal. Do lanskega leta jih ni videl nihče.

Postrojene v tri sklope

Že sama misel na objavo jo je zato pretresla, začela je razmišljati, kako jih, raznorodne kot so bile, spraviti pod eno streho. Odločila se je, da jih bo “postrojila” z izborom in vrstnim redom, popravljala jih je komaj kaj. Naposled jih je razdelila v tri sklope: Prvi, drugi in tretji glas, saj gre nenazadnje za večglasje. Ko je to storila, je vesoljnemu svetu sporočila: “Pa so tu. Dišijo še, po frišnem, po tiskarskih barvah in v kvadrate odmerjenih polah papirja, in imenujejo se tišine. Ki niso samo glasne, ampak večglasne, in krožijo, se spiralijo, vrtinčijo. Pravzaprav se med vsemi drugimi res pojavi tudi beseda vrtinec, na strani, čakajte, 86. :)”

Krožnice večglasnih tišin tako zaokrožajo in pretikajo 60 pesmi. Tinka, po izobrazbi antropologinja, po izrisu pa ilustratorka, seveda ni mogla ostati pri miru, ampak je v roke prijela tudi pero, tako v 100-stranski knjigi, še pred prvo besedo spregovorijo podobe. V oklepaju Volaričeva doda: “Ne, ni bila najprej beseda, najprej so bili zobniki. Treba je odpreti knjigo, da bi vedeli, zakaj.”

Dviganje in spuščanje

Kaj pa krožnice? Že ves čas jo spremljajo, a v smislu spiralastega dvigovanja in spuščanja. Kroži med tu in tam, med nami. Krožnica zato, ker ni statična; ker vrti zobnik, a potrebuje nekoga, da jo zavrti. Ker je gibanje, premikanje, a ko vse to pogledaš z vrha, nastanejo vzorci. “Možen je rez, nujen je rez, a v dobro česa,” v svoji kuhinji razmišlja na glas in nadaljuje: “Možno je večglasje, ne le ena možnost.”

Gabriela Babnik, ki je zbirko pospremila na pot s spremno besedo Udomačevanje divjine, je o pesmih zapisala: "Če nas je na trenutke imelo, da bi ustvarjanje Tinke Volarič zaradi njenega videnja onstran stvarnosti, prepleta stvarnosti ter fikcije, prividov in mestoma tudi blage, hahljajoče ironije, predvsem pa naklonjenosti vizualnemu in atmosferskemu svetu poimenovali kot magični realizem, potem se posebej v drugem delu zbirke izkaže, da pesnica nikoli dokončno ne suspendira svojih sodb o svetu.” Po njeni oceni potreba po izrekanju pri Tinki Volarič ni vezana samo na umetnost kot tako, temveč gre tudi za pesničino uglaševanje s svetom: “ ... za subtilno refleksijo o načinu bivanja, človeškega obstajanja.”

TAKT

Komolec je zadišal

po malinah

in tišina

je prišepnila,

Pojdiva lovit oblake!

Očesna veka

je neopazno trznila

in palec se je odrinil

od svojega sna.

Iz skrivališča

v drevesnem duplu

je hušnil

volan karirastega krila.

Perut se je otresla

kapljic znoja.

Med lopaticama

je zasrbelo.

Dan je udaril svoj takt.

KLAVDIJA FIGELJ

Klavdija Figelj