Najprej zaslišite zvok
Ko se vzpenjate po stopnicah ljubljanske Mestne galerije, boste najprej zaslišali zvok. Več zvokov, med njimi posamezne glasove ljudi, zvoke iz okolja, zaporedje zvokov, ki bi lahko bili glasba. Prihajali boste na razstavo goriške kiparke in novomedijske umetnice Rene Rusjan.
LJUBLJANA > Razstava nosi naslov O čem govorim, ko govorim o ..., kar namiguje na znamenito knjigo kratkih zgodb Raymonda CarverjaO čem govorimo, ko govorimo o ljubezni ali na kasnejšo aluzijo Harukija MurakamijaO čem govorim, ko govorim o teku. Rusjanova bi najbrž morala napisati, ... ko govorim o umetnosti, pa je to besedo izpustila. Namerno, seveda. Kajti v bistvu bi morala napisati O čem govorim, ko govorim o življenju.
Pregledna razstava Rene Rusjan bo na ogled do 13. aprila. Javna vodstva po razstavi bodo 18. marca ob 17. uri, 5. aprila ob 16. uri in 10. aprila ob 17. uri. Katalog bodo predstavili 13. maja, takrat bo tudi razgovor z umetnico.
Njeno umetniško ustvarjanje gre namreč od ustvarjanja kipov, materialnih umetniških artefaktov v osemdesetih in začetku devetdesetih let vse bolj k družbenemu, ki preplavlja osebno, a ostaja intimno. Sama umetnica pravi, da so dogodki propadanja bivše domovine v njej vzpostavili nove artefakte, ki so bili nematerialni, neulovljivi, negalerijski, začasni, ampak pomembni, saj je skozi njih našla načine, da je v svojem jeziku lahko reagirala na družbene pojave, poiskala primerne medije, orodja in metode, ki so ji omogočili govoriti o ... “o mnogih stvareh. O življenju, bi rekla.”
Razstava je pregledna in gre čez 25-letno ustvarjalno pot od akademske kiparke do novomedijske umetnice in profesorice oziroma programske direktorice na Visoki šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici. Na razstavi vidimo košček njenega kiparjenja v modernistični skulpturi, ko sta jo zanimala materija in forma, a kmalu zatem preidemo med ekrane, s katerih nas gledajo obrazi in nam govorijo. Pridemo v malo rdečo sobo spominov, ki simbolno zaznamuje menda najpomembnejši čas v umetničini karieri, čas spremembe. Rene začnejo zanimati komunikacije med ljudmi in novi mediji, tako nastane projekt Tako daleč, tako blizu!(Pogovori na daljavo) (2012), ko je Rusjanova hotela izvedeti kako smo si podobni, na primer s Tajci in kako drugačni od njih. “Slovenija in Tajska, Evropa in Azija. Moški in ženske, dekleta in fantje, matere in očetje, študentje, delavci, prodajalci, šolniki, umetniki ... kaj si lahko povemo med seboj?” se je spraševala in vzpostavila okvir za pogovore med tujci. Projekt je večleten, razvija ga naprej, v različne smeri. Sooča bosanske begunke in pripoveduje zgodbo burmanskih na Tajskem.
Ali, bolj poetično, na ekranih gledamo posnetke železniških postaj in potovanj skozi pokrajino, ki pa so le scenografije za potovanje v filmu, ki se nam vrti v glavi. Z vsemi strahovi, hrepenenji, ljubeznimi, šepetanji. Je ta film drugačen v Zidanem mostu ali Bangkoku? “Fascinira me, kako bližje sebi sem, ko sem daleč proč. In ko pletem mreže med neznanci, ki so daleč vsaksebi, pa vendar na nek način tako blizu.”
Posebej zanimiva sta dva osrednja prostora razstavišča.Prvi je Velika dnevna soba in čitalnica z dvema foteljema, veliko mizo. Lepa gesta, kajti, ko človek pride v galerijo, je prejel avro že ob vhodu in prav lepo se počuti, če lahko samo sedi, gleda, razmisli o tem, kar vidi okoli sebe in kar okolica vidi v njem. Druga velika soba je kiparska postavitev, naslovljena Kako ponovno merim prostor in vstopam vanj (1989 - 2012, 2014) in pomeni veliko optimistično sinergijo razstave ter vizualni polet.
Spremlja jo nekakšen avtoportret umetnice, kjer duhovito pove, da v tem življenju ni dovolj biti samo umetnik. Treba je spati, saditi rožice, raziskovati, kuhati. Lahko listamo po avtoričinih zapiskih o kuhinji, receptih, osebnih zapisih o nonini kuhinji. Ali gledamo druge osebne, življenjske partikularnosti. “Danes nimam časa za umetnost. Danes ... mi pusti sporočilo v nabiralniku.” zapiše na zid.
“Svojo umetnost spremeni v osebno kulturo, lahko bi jo poimenovali umetnost kot način sebe-dajanja ali dejanja, ki se manifestira v ustvarjanju kot večletni akciji, procesu, kot avtorski meditaciji v nenehnem nastajanju,” vse navedeno pronicljivo strne kustos razstave Sarival Sosič.
KLAVDIJA FIGELJ
