Nakupovalni centri tržnicam ne morejo do živega
O tem, zakaj ljudje radi zahajajo na tržnice, in o različnih vlogah tržnice, od družabne do gospodarske in turistične, pripoveduje razstava Tržnica je trebuh mesta - v Tolminskem muzeju bo na ogled do 10. septembra. Zaradi univerzalnega sporočila in panojev v štirih jezikih je kot nalašč za privabljanje turistov v poletnem času. Razstava sporoča, da neosebni veliki centri ne morejo ogroziti družabnosti na tržnicah.
TOLMIN > “Tržnice so stični prostor različnih kultur, ohranjajo tradicijo in so z barantanjem in pogovori nesnovna dediščina. Zato jih poleg domačinov radi obiskujejo turisti. To nas je vzpodbudilo za razstavo z univerzalno temo, ki bo na ogled vse poletje. Upamo, da bo privabljala turiste. Besedilo na panojih je poleg slovenščine še v hrvaščini, angleščini in italijanščini,” pojasnjuje avtorica prispevka o zgodovini trgovanja v Posočju, etnologinja Tolminskega muzeja Karla Kofol. Sodelujeta še Etnografski muzej Istre v Pazinu ter Pomorski in zgodovinski muzej Hrvaškega primorja z Reke.
Tržnica je trebuh mesta
Slednja dva muzeja sta se že pred časom poglobila v tržnici v Pulju in na Reki, izhajala sta iz ekološke prireditve Pazi, što jedeš (Pazi, kaj ješ). Hkrati sta se avtorici Živana Šarić Žic iz reškega in Tanja Kocković iz pazinskega muzeja posvetili fenomenu tržnice. Kot pravita, je tržnica trebuh mesta. Mestne tržnice so priče gospodarskega in družbenega razvoja mesta in v času globalizacije postajajo svojevrsten muzej na prostem, razkrivajo identiteto ter lokalno tradicijo nekega okolja, poudarjata soavtorici. Izdelki in pridelki govorijo o nematerialni kulturi, o načinu prehranjevanja, o kulturnih vplivih na arhitekturno oblikovanje prostora, o multikulturnosti, migracijah ...
Za vse tržnice je značilen enak odnos med prodajalci in kupci. Gre za nezavedno premikanje od ene do druge stojnice, za medsebojno zaupanje z upanjem kupca, da kupuje avtentično živilo. Prav to je prednost tržnic pred neosebnimi nakupovalnimi centri. Vse več ljudi se vrača na tržnice, ker potrebujejo družabnost in to, da vedo, kaj kupujejo. Veliki centri torej tržnic ne ogrožajo, jih zgolj spodbujajo.
Tolminci so prodajali v Čedadu
Karla Kofol je v svojem prispevku približala zgodovino trgovanja in tržnic v gornjem Posočju. Piše, da je bila kmečka trgovina od nekdaj pomembna dodatna dejavnost prebivalcev zgornje Soške doline, ki bi od gorskega kmetijstva težko živeli. Ker je bilo moč s trgovanjem dobro zaslužiti, je bil leta 1737 vpeljan poseben zakon, da lahko kmetje trgujejo le z lastnimi pridelki in proizvodi, prepovedana pa je bila preprodaja blaga drugih proizvajalcev. Država in plemstvo sta si zagotovila privilegij organizirane dobave hrane rudnikom, vojski in številnim mestnim trgovcem. Ob tem preseneča, kako se v vsem tem času ni veliko spremenilo.
V srednjem veku je bil za Tolmince in Kobaridce najpomembnejši in najbližji trg v Čedadu, od 16. stoletja dalje se je uveljavljala Gorica. Bovčani so že od nekdaj prodajali v Celovcu in drugih koroških mestih. Kraji v zgornjem Posočju so bili za ureditev stalne tržnice premajhni, so jih pa organizirali nekaj na leto.
Glavna in najbolj donosna dejavnost je bila živinoreja. Prodajali so žive živali, njihove kože, mesne izdelke, sir in maslo. Pot do kupcev je bila težavna, odprla se je po dograditvi Bohinjske proge leta 1906.
Semenj je bil živahen in bučen
“Semenj je bil nekaj posebnega, izrednega, vzburljiv dogodek, pravi ljudski praznik. Mnogi so prihajali, da so lahko stisnili roko prijatelju ali sorodniku, izvedeli novice, vpijali vase živost šumečega sejma, valovanje pisane množice, slikovito pestrost razstavljenega blaga in izdelkov ...” je zapisala Marija Rutar v knjigi Tolminska je pesem. Po podatkih Tolminskega muzeja je bil v Tolminu najbolj obiskan septembrski sejem, imenovan “tminski trg”, prvo nedeljo po sv. Rešnjem Telesu. Pri Sv. Luciji, današnjem Mostu na Soči, so imeli v času pod Italijo kar šest sejmov. Zelo priljubljen je bil decembrski, ob godu cerkvene zavetnice sv. Lucije.
“Posebno obliko trgovanja že od nekdaj predstavlja krošnjarjenje s prodajo od vrat do vrat. S to dejavnostjo se je občasno ali stalno ukvarjalo veliko ljudi,” pojasnjuje Kofolova. Z blagom in priborom za šivanje, tobakom, glavniki, ogledali in še z marsičim so oskrbovali ljudi v najbolj oddaljenih krajih. Najpogosteje so omenjeni in v spominu starejših ljudi še živijo krošnjarji iz Karnije in Rezije. Slednji so bili mojstri v brušenju nožev in popravljanju dežnikov.
Ker trgovine po vaseh zapirajo, tudi danes živi prodaja od vrat do vrat. Novodobni krošnjarji se vozijo s kombiji, ki so jih preuredili v trgovine na kolesih.
NEVA BLAZETIČ
