Napete zgodbe, polne čiste ljubezni

ST. PETERBURG > Vznemirljiva so njegova dela, nič manj pa življenjska pot, ki ga je vodila pred strelski vod, po pomilostitvi v sibirsko katorgo, pozneje v tujino, v igralnice, kjer se je nesrečni epileptik zasvojil z igrami na srečo, pa v strastna razmerja, v dva zakona, iz nesreče v nesrečo ... in končno med svetovne klasike. Mojster psihološkega realizma, ki je dobro poznal in odlično ubesedil smrtnikove stiske in protislovja moderne dobe, v polifonih, večglasnih romanih besedo daje sila raznolikim junakom in “junakom”, naj z njimi soglaša ali ne, naj zagovarjajo dejavno ljubezen ali samomor, monarhizem ali anarhizem, krščanstvo ali ateizem ...

Bil je “izjemno pameten in resničen”, je dejal Tolstoj in obžaloval, da ga nikoli ni osebno srečal: “Mogoče je bil edini človek, katerega bi bil lahko veliko vprašal in ki bi mi bil zmožen tudi na veliko vprašanj odgovoriti.”

Aljoša Karamazov v romanu Bratje Karamazovi:

“Prvič in predvsem bodimo dobri, drugič, pošteni, in tretjič, nikoli ne pozabimo drug drugega.”

Biografija, Mladenič ...

Umetnikovega jubileja nismo spregledali niti v Sloveniji, praznujemo ga, kajpada, zlasti s knjigami, z izvirnimi, s ponatisnjenimi, prvič ali na novo prevedenimi: pri Gogi so v ene same platnice ujeli dve pisateljevi zgodnji deli, tako feljtonski Peterburški letopis kakor povest Bele noči, obev prevodu dr. Urše Zabukovec, zaslužne tudi za nov prevod obsežnega romana Mladenič, izdan pri Beletrini. Sodi med glavna dela Dostojevskega, v tako imenovano peteroknjižje, ki ga sestavljajo še Zločin in kazen, Idiot, Besi in Bratje Karamazovi. Slednji veliki roman, krono pisateljevega opusa, smo leta 2010 pri Cankarjevi založbi dobili v novem prevodu Boruta Kraševca, ki je zatem pri Mladinski knjigi izdal še Ponižane in razžaljene, pri Beletrini Zapiske iz mrtvega doma, pravkar prevaja še Bese, medtem pa je pri LUD Literatura izdal temeljito, obsežno pisateljevo biografijo, ki jo je pred desetletjem napisala Ljudmila Ivanovna Saraskina. Ista založba je jubilej pospremila še z domačim prispevkom k praznovanju, z zanimivim zbornikom Dostojevski in jaz, v katerem svoja srečanja z velikanom poljudno in obenem tehtno ubeseduje 17 avtoric in avtorjev. Tudi Kraševec, ki ugotavlja, da ga Dostojevski privlači s svojim idejnim in duhovnim svetom, a pri njem pogreša “čisto estetski užitek - umetniškost upodabljanja, plastičnost, katere mojster je bil Tolstoj, jezikovno virtuoznost Nabokova, konfiguracijo likov Čehova, Flaubertovo izdelanost motivacije likov” ... Dostojevski je moral poravnavati dolgove, zato je pri pisanju podlistkov hitel, včasih jih ni utegnil niti prebrati, medtem ko so drugi našteti mojstri svoje zgodbe obsedeno pilili, opozarja prevajalec. Vpraša se, ali je Dostojevski zanj največji svetovni pisatelj, in sklene, da je odgovor odvisen od tega, kaj vzame za merilo: idejno-duhovni svet, umetniškost upodabljanja ali kombinacijo obojega: “Če bi presojal samo po prvem, bi bil Dostojevski največji. Njegov opus je še toliko bolj dragocen, ker je bilo pisateljev estetov zmeraj več kot pisateljev z duhovnim sporočilom, poleg tega se estetska merila sčasoma spreminjajo, umetniški postopki se obrabljajo in spreminjajo v klišeje, duhovna vsebina pa je večna.”

Dostojevski pri Cankarju

V ljubljanskem Cankarjevem domu so pripravili cikel Skrivnost Dostojevski. Razstavo Temnejša je noč, svetlejše so zvezde so postavili z založbo Beletrina, ki je doslej izdala sedem knjig Dostojevskega. Poleg teh obiskovalca nagovorijo še citati iz dnevnikov iz drugih del “raziskovalca najtemnejših kotičkov človeškega uma” ter razmišljanja prevajalcev in urednikov, obenem pa 25-letnico Beletrine praznujejo s postavitvijo 532 naslovnic dosedanjih knjig ter fotografskih portretov avtoric in avtorjev. Poleg filmskega in gledališkega programa je pisateljevemu jubileju posvečen še niz predavanj Dostojevski in jaz, 11. januarja pa bo odmevno in že ponatisnjeno biografijo osebno predstavila ruska literarna zgodovinarka Ljudmila Ivanova Saraskina.

Drevi ob 20. uri bo tretji program nacionalnega radia Ars v Domu Ivana Cankarja na Vrhniki in v neposrednem prenosu prvič predvajal igro Mitja ... varianta 3, ki jo je lani umrli režiser Jože Valentič z Vrhnike leta 1984 posnel kot diplomsko delo. V njej je skušal ujeti duševno in duhovno stanje Mitje Karamazova med sodnim procesom v zadevi očetomor. Likom so glasove posodili tedanji študentje igre na akademiji v Ljubljani: Milan Štefe, Bernarda Oman, Iztok Mlakar in Brane Šturbej in drugi. Polurni igri bo sledil pogovor Vilme Štritof z Borutom Kraševcem.

Več o mojstru in njegovem delu v jutrišnji prilogi 7. val.