Narava in duša na lesu, opeki ...
Navdihuje ga narava, med ustvarjanjem pa črpa zlasti iz spomina in brezmejne domišljije. Dušan Cerkvenik je v domačem likovnem studiu v Danah pri Divači na ogled postavil razstavo svojih slik, ustvarjenih na platnu, keramičnih ploščicah, strešnikih ...
DANE PRI DIVAČI >“Slikam zadnjih deset let. Že prej me je mikalo, ampak je nekaj časa trajalo, da se je intuicija okrepila in jo je bilo treba izraziti,” se nasmehne Dušan Cerkvenik. Ustvarja v Danah pri Divači, v vasici, kjer se je rodil pred 61 leti. Po srednji trgovski je končal poslovodsko šolo in se zaposlil na Istrabenzu, pozneje OMV-ju.
Z upokojitvijo prihaja tudi več časa, ki ga bo lahko posvetil slikanju. Zaprto teraso domače hiše je spremenil v likovni studio, prepoln umetnosti. Vanjo ga je na delavnicah v Ljubljani in na Reki vpeljal ruski slikar Igor Saharov. “Po njem sem povzel še posebej te like,” pokaže na človeške figure, upodobljene na strešnikih, ki so takole poslikani videti kakor pravoslavne ikone.
Cerkvenik prikima in že pokaže drugo kopo, staro baje dvesto let. Dolgo je pokrivala hišo, zdaj pa je nanjo naslikana - hiša. In krog je lepo sklenjen.
V njegovem ateljeju je videti vse mogoče: slike pastirskih hišk, gozdov, rož in morske motivike, izpovedi duše, portrete, precej je tudi motivike iz krščanstva ...
“Uporabljam akrilne barve, čopiče in posebno dleto, s katerim rezkam keramične ploščice. Slikam še na platno, les, opeke, kope ...” našteva. Ne samo slika, veliko tudi bere: “Redno hodim v knjižnico. Najpogosteje v roke vzamem filozofijo in psihologijo.”
Večerne ure pa so rezervirane za slikanje. “Kadar je okrog mene tišina, lahko ustvarjam. In tako dosežem tudi notranji mir,” prikima.
Razstava slik bo pri njem doma na ogled do 3. januarja (za obisk se je mogoče dogovoriti po telefonski številki 070 714 875), potem bo Cerkvenik izbrana dela predstavil v divaški in kozinski knjižnici, načrtuje pa še predstavitev v Ljubljani, najverjetneje v Križankah.
“Deset let sem se učil. Šele zdaj si upam stopiti v javnost,” pravi. “Nisem eden od tistih, ki nekajkrat zamahnejo s čopičem, pa se že imajo za umetnike.”
