Naša vojska ima 4000 prevajalcev

KOPER > “Težko povem, kje je moj dom. Nerodno je, ker težko rečem, kaj je moja identiteta, in resnično ne vem, če obstajajo ljudje, ki to natančno vedo,” je razmišljala Tanja Maljarčuk, ki že tri leta živi na Dunaju, a je doma iz zahodne Ukrajine, ki so ji v preteklosti vladale mnoge druge nacije, zato se ji je vedno zdelo, da tako ali drugače živi na meji. Meje so zanjo absurd: “Najboljša opredelitev meje, ki sem jo kdaj prebrala, je sledeča - to je črta, ki deli navidezne pravice enega od navideznih pravic drugega,” je zapisala v svojem eseju v letošnjem zborniku ob okrogli mizi.

Milan Rakovac ima na identiteto nekoliko drugačen pogled, saj mu je kot Istranu nadvse blizu misel Fulvia Tomizze, da se identificira z mejo: “A kaj to pomeni onkraj literarne retorike? Kako se lahko poistovetiš z nevidno črto? Glasbenik Dario Marušić zase pravi, da ni deloma Italijan, deloma Hrvat in deloma Slovenec. Pravi, da je vse to hkrati. Lahko si vse, kar želiš. Imel boš sicer težave z birokracijo, a kaj ti mar.”

Prav ljudje, ki redno prehajajo meje, ki obvladajo in ustvarjajo v več jezikih, imajo po mnenju romunske pesnice in svetovalke za področju leposlovja pri različnih francoskih kulturnih inštitucijah Rodice Draghinescu še poseben pomen. Ker živi v Loreni, ki meji na Belgijo, Nemčijo, Luksemburg in Švico ter sodeluje v več čezmejnih projektih, ugotavlja, da večjezični pisci in drugi ustvarjalci “ustvarjajo mostove med deželami, ki so veliko trdnejših od vojaških in drugih grajenih mostov”. Sama se je meje vedno bala: “Ko sem imela štipendijo in sem potovala v Nemčijo, sem morala carinikom večkrat pokazati dokumente in vsakič, ko so videli končnico -escu, so me povezali Ceausescujem in me kot Romunko vedno gledali postrani. Čeprav nisi nikoli nobenemu storil žalega, so nate gledali kot na simbol zla.” Zato vse njene knjige govorijo o prehodu meja.

“Evropa bo morala preseči status unije različnih narodov temveč resnično postati država vseh,” je dejal Rakovac, čemur je oporekala Marljarčukova: “Največja meja je jezik, zato ne verjamem v tako deželo. Ali ubijemo vse te jezike ali skušamo živeti še naprej v miru.” Rakovac je ob tem poudaril, da je večjezičnost za Evropo, kakor v svoje delu La Babele possibile piše Ulderico Bernardi, kajpada edina možnost. “In nova vojska Evropske unije je prav 4000 prevajalcev, ki tudi moj jezik formalizirajo. Babilon ni več prekletstvo. Spoznati moramo drugega ali umreti!” je še dejal Rakovac.

Za konec je tokratna moderatorka, odgovorna urednica Primorskih novic Vesna Humar,spomnila na provokativno izjavo predsednika društva slovenskih pisateljev Vena Tauferja, ki je večer poprej v nagovoru na odprtju Vilenice med drugim dejal, da glas poezije in proze ni več slišen, da nima več nekdanje moči zbuditi ljudi. “Ne verjamem, da bi morala literatura kogarkoli zbuditi. Ves čas se dogaja, da skušajo literatom naložiti več odgovornosti, kot smo jo pripravljeni prevzeti. Pisatelji pa pravijo: Mi nismo odgovorni, če ste vi tako neumni. Mi nismo odgovorni za prihodnost, za prihodnost vaših otrok. Mi smo zgolj ogledalo sveta,” je zatrdila Rodica Draghinescu. Domala diametralno nasprotno pa je mnenje Milana Rakovca, ki je prepričan, da je moderni eskapizem ustvarjalcev pripeljal prav do stanja v literaturi, ki ga omenja Taufer: “Kako se kot pisatelj soočiti s krizo? Tako, da se z njo dejansko soočiš!”

MAJA PERTIČ GOMBAČ