Nasmeh, pa čeprav kisel

>Z Majo Pihler, ki je z možem Gregorjem Stermeckim nedavno izdala tudi prvo Bilbino ploščo Drobne slike , smo se pogovarjali pred nocojšnjim koncertom v koprski Taverni.

>Menda je uspeh skladbeHvala za vijolice tudi vas izjemno presenetil. Ste do danes že ugotovili, zakaj je tako priljubljena?

“Mislim, da je šlo za kombinacijo več različnih dejavnikov. Prvi krivec je tema varanja, ki je neposredna, pa poredna, kot rada rečem. Mislim, da se je veliko ljudi vprašalo: 'Pa kaj to čisto resno misli?' Pesem odkrito spregovori o problemu, ki je v družbi danes zelo prisoten. Šlo je tudi za splet živahne melodije in ritma. Vedno pa sta potrebna še veliko sreče in pravi čas. Očitno je prišla v za nas ugodnem času.”

>Pomemben je bil tudi spot.

“Res je. Zavedala sem se, da sem povsem neznana izvajalka in avtorica, zato sem menila, da je zelo pomembno obenem uveljaviti tudi podobo Bilbi, mojega odrskega lika. Zamislila sem si scenarij z grafičnimi dodatki, česar pri nas še ni bilo veliko v videospotih, in potem sem naključno spoznala Jureta Plešca, ki je režiral tako 'vijolice' kot Kaj pa ti. Zamisli, ki mu je bila zelo všeč, je dodal še veliko svoje ustvarjalnosti. Imeli smo izredno srečo, da smo se tako zelo ujeli. To, da se srečaš z ljudmi, s katerimi deliš vizijo, je prava redkost, ki jo je treba ceniti in pograbiti.” (smeh)

>Omenili ste, da je Bilbi lik. Koliko je k uspehu pripomoglo dejstvo, da ste po poklicu igralka?

“Na tem sem dejansko veliko delala. Za odrski lik pa sem se odločila zato, ker je veliko zabavneje. Če si izbereš tak lik, se ti razprejo skoraj neomejene možnosti. Domišljija je prosta in tvoj lik si res lahko marsikaj dovoli. Če gre za nekoga drugega in ne nas same, nimamo predsodkov, zato lahko veliko bolj preizkušamo meje. To je lepa plat likov, bodisi gledaliških bodisi filmskih ... Vzela sem si svobodo in za oder izbrala tak lik, ker sem se tudi igralskega poklica lotila zaradi zgodb.”

>Ki jih zdaj prepevate ...

“Sebe vidim kot pripovedovalko zgodb, pri čemer neizmerno uživam. Pripovedujem z glasbo, besedilom, plesnimi gibi, kar zelo pomaga pri interpretaciji, saj zgodbo lahko poveš na sto in en način. Če imaš za sabo lik, pa lahko okrog njega ustvariš celo mesto. Ti določiš, kje se giba, kaj bo počel. To me neizmerno zabava.” (smeh)

>Humornost, porednost, igrivost in ironija so tudi sicer obvezne sestavine vaših skladb.

“Tu pride najbolj do izraza humor, pri katerem sva se z mojim soavtorjem in možem najbolj ujela. Živimo v težkem svetu. Ljudje se srečujejo z mnogimi težavami, denarja zmeraj primanjkuje. Naš čas je res čuden. Zato mislim, da se prav v takem obdobju najdejo nekakšni ventili, ki nas bodrijo, ki nam dajejo upanje, češ saj bo bolje. Da se nad vso to krizo vendarle malce nasmehnemo, pa čeprav kislo. Tudi resnejše teme, ki se jih lotevamo v besedilih, zapakiramo v pajčolan humorja, včasih s kančkom cinizma in navihanosti. S tem poudarimo, da vse težave, ki se jim sicer zelo posvečamo, niso tako resne.”

>Da je vse minljivo?

“Točno tako. Vse je minljivo, vsi se srečujemo s podobnimi težavami, razlika je le ta, kako posameznik z njimi opravi. Tudi resnejše in žalostne teme sem želela zapakirati v vato humorja.”

>Humor, ki se tako kot pri Roku Vilčniku, očetu Nove popevke in soavtorju štirih skladb na vaši plošči, zrcali v vsakdanjih podrobnostih, kakršna so bonboni 505 s črto v skladbi 505. Od kod ta “drobna slika”?

“Prvenec je zmeraj poseben in zanimiv, saj se v njem pokažejo tako glasbeno kot vsebinsko tiste reči, ki so te spremljale dolgo, pravzaprav celo življenje, vse dokler jih nisi uspel ubesediti. Naša plošča je tako glasbeno kot tematsko retro obarvana in na njej se pojavi veliko stvari iz mojega otroštva ali obdobja odraščanja. Po maturi sem odšla študirat igralstvo v Avstrijo, po študiju pa živela v Nemčiji, kar me je zelo 'obarvalo'. Dejansko me deset let ni bilo. In ko si oddaljen od doma, svojih domačih krajev in korenin, ko vsako leto znova premlevaš, ali bi še ostal ali bi se vrnil, te še bolj grabijo nostalgija, spomini. In ti spomini na socialistični čas - nenazadnje sem še zadnja generacija pionirčkov - so del tudi moje zgodbe. Tudi zgodbe mojih staršev, skratka tema, ki je zelo prisotna in o kateri razmišljam. O njej so razmišljali tudi Gregor in najini prijatelji, zato jo je bilo treba upodobiti. 505 je primer, ko ob omembi bombonov vsem zažarijo oči. To je fenomen podob iz otroštva, ki v ljudi prikličejo tudi njihove osebne spomine.”

>Za konec pogled v prihodnost. Bi lahko Bilbina posebnost postala, denimo pri tretjem albumu, težava?

“Zaenkrat se tega ne bojim, ker zelo rada raziskujem in iščem teme, ki me navdihujejo. Zelo rada sem Bilbin kreator. Zavedam se, da ne bomo mogli do tretje plošče vleči enakih spremljevalnih vokalov, produkcije in tem. Kar se pa nikoli ne izpoje, so človeške zgodbe in odnosi. Balašević že vse življenje poje o ljubezni, pa se še ni izpel.” MAJA PERTIČ GOMBAČ

Maja Pihler v vlogi Bilbi