Navdušenje je največji dar otrokom

“Njegov opus danes učinkuje kot ena pomembnejših kontinuiranih pesniških izkušenj sodobne slovenske literature - kot delo, ki je skozi desetletja ohranilo estetsko integriteto, miselno globino in visoko jezikovno občutljivost,” so zapisali v komisiji. S tudi nam dragim Jožetom Štucinom smo poklepetali pisno, na daljavo, domala kakor v starih časih, le da je poštarja zamenjal svetovni splet.

Kdaj in kako ste se okužili s poezijo?

“Glejte, slišalo se bo romantično, a je res. Prvo pesem sem zavestno napisal pri petnajstih v začetku gimnazije in sicer v zvezek za glasbeno umetnost. Jo imam še nekje shranjeno. Takrat še nisem vedel, da me bo oboje, glasba in poezija, spremljalo celo življenje. No, očitno je šlo za okužbo, ki je smrtna. Haha! Svojih pesmi, če se le da, ne berem, nekako me vedno obide občutek, da nekaj pridigam in razlagam nedolžnim ljudem, ki poslušajo v dobri veri ... Pišem pa raje, še več, moj največji problem pri pisanju je vprašanje, kdaj nehati, kdaj ugotoviti, da je bolje postaviti piko. In potem začeti z novo pesmijo.”

Kako se spomnite trenutka, ko se vam je zazdelo, da gre lahko vaša poezija med ljudi?

“Na začetku imaš ta 'filing', da moraš preveriti napisano, da poveš drugim svoje besedne vragolije, se delaš tudi malo važen, češ jaz sem poet. Nekaj je narcisoidnosti v tem, a priznam, da mi je to kmalu postalo neprijetno. Pa sem raje začel tiskati, objavljati, pošiljati v revije, to je pač 'tam nekje', v smislu, bo, kar bo, če bo, bo, če ne bo, pa tudi nič hudega, in se vedno veselil kakšnega zapoznelega odziva, ki mi je dal vedeti, da ni vse zaman.”

Danes najdemo vaše pesmi v 16 osebnih zbirkah in več izborih. Kako se je z leti spreminjalo njihovo nastajanje? Se mi samo dozdeva, ali so se od prve, naslovljene Ritem zavesti, od katere mineva prav letos 40 let, bolj obrnile k motrenju in kritičnemu odzivanju na družbo ter počasi tudi k minevanju?

“Po pravici povem, da se nikoli ne oziram nazaj, in kar ste zapisali, je verjetno točno in res. Bilo je veliko faz, eksperimentov, iskanj, lovljenja metaforičnih duhkov, igre, zafrkancije, pa jeznih odzivov na včasih brutalno okolje in dogodke. Take so gotovo pesmi iz zbirke Persona non granata, kjer sem izrazil jezo, obup in grozo ob dogajanjih v Sarajevu med tisto grozno vojno razpadanja Jugoslavije. Iz prve roke sem imel pričevalce, mama je sprejela bosansko družino, ki je še uspela prebegniti iz Sarajeva, mislim, da celo z zadnjim avtobusom, na vse načine so takrat ti ljudje iskali informacije od doma in dobivali vesti, ki so bile grozljive.”

Bili ste urednik Primorskih srečanj, mnoga leta ste mentorirali generacije osnovnošolcev, ki so pisali haiku poezijo. O kakšni moči govorimo, ko govorimo o poeziji? Kaj lahko poezija prinese v življenje mladega človeka?

“Pri urednikovanju revije Primorska srečanja je bilo žlahtno to, da sem spoznal ogromno vrhunskih piscev. So pač pošiljali prispevke v objavo, komunikacija je bila pa zanimiva in pestra. Kasneje mi je tudi kapnilo, da mladi v šoli neradi pišejo, sploh ne pišejo, razen če ni bilo kaj naročeno za proslave ipd. Haiku je tu pokazal svojo moč. Ponudil sem jim možnost pisanja svojih utrinkov, vedno na neko temo, seveda sem tudi skušal pojasniti vsakič sproti, kaj je haiku, kakšna poezija je to, a sem bil previden in sem vse razlagal bolj tako naokoli. Obstajala je možnost tihega upora, češ spet eden, ki od nas zahteva, da smo mali Prešerni ali Gregorčiči. Sprostil sem sceno na igro, popolno svobodo in velikokrat spregledal vse pravopisne zakonitosti. Saj kasneje, preden so pesmi šle v zbornik, smo vedno skupaj predebatirali, kako je 'bolj prav'. Niso pisali na ukaz, niti za oceno, ampak tako iz svoje duše, vsak je imel možnost napisati svojo haiku pesem.”

Soglašate s tistimi, ki pravijo, da bi morali kdaj poezijo tudi predpisati na recept? Blizu mi je misel, da bi lahko kdaj v lekarni namesto zdravil predpisali pesem, ker tudi ta lahko zdravil, če le “pacient” dobi pravo ...

“Bogvari! S tem se začne že v šolskem sistemu, z glorificiranjem velikih pesnikov, pisateljev ... Rezultat je slab, besede, ti tako naravni izrazi človeškosti, dobijo avreolo neke nedosegljive mogočnosti in vzvišenosti. Kmalu to izpade tako, kot je bilo včasih poučevanje slovenščine, ki je na koncu doseglo to, da človek še ust ni upal odpreti v javnem prostoru, ker se je bal, da bo vse povedal narobe. S pisanjem je podobno. Poezija mora biti in ostati polje popolne svobode, iskrivega izražanja in brez predsodkov. Vse besede so človeške, sem vedno povedal otrokom, ko so se bali napisati kakšno 'grdo' misel. Poezija kot taka nima te moči, da bi zdravila, mene, kot ste na začetku prav ugotovili, me je celo okužila. Haha! No, če pa resno razmislim o predlogu, pa seveda ne bi bilo slabo: 'zvečer pred spanjem vzemite enega štucina iz Bele čaplje, zjutraj na tešče pa enega jesiha iz Jambov, kjer vam bo doza humorja dvignila moralo za preživetje težkega dne.”

Kako doživljate razcvet novih medijev in tehnologij? Pesmi objavljate tudi na družbenih omrežjih ... Kaj je pri tem največja grožnja, sprašujem nonota petih vnukinj oz. vnukov?

“Ja, pet jih je, zadnja je še čisto micena, a že ima nekaj verzov. Objavljam na raznih koncih, čisto iz firbca, da vidim odziv. Test, bi rekel, saj vedno obstaja možnost, da se boš v pisanju tudi čisto izgubil in zabluzil v tri krasne ... Potem v glavnem objave brišem. Alora, res, samo preverjam, če kaj komu zazveni zanimivo. Kasneje, ko delam zbirko, se zgodi, da kakšno reč predrugačim ali pa celo zabrišem v smeti.”

Morava omeniti še eno vašo ljubezen - naslovnice zadnjih treh zbirk krasijo vaše fotografije. Vse so podobe narave. Kako sobivata poezija in fotografija na vaši ustvarjalni poti?

“To je bolj dolga štorija. V mladih letih sem imel celo željo postati slikar, pa sem kmalu ugotovil, da ne bo šlo, da je roka bolj namenjena tipkanju, je pa ostala ljubezen do viziranja, fotkanja in oblikovanja sivih ali pisanih podob. Ko ostriš oko na tak način, se utrne tudi kakšna pesem. Pogosto gre eno z drugim, nekako sinestetično, pesem vidim, sliko berem. Povsod je lahko zgodba, poanta, izpoved. Kaj pa vem, vedno nekaj sili vame, potem pa hoče tudi ven ...”

Niti mimo glasbe ne moremo, nenazadnje ste bili na šoli v Tolminu zaposleni kot glasbeni pedagog, zdaj pa, ko utegnete, tudi za naš časopis zapišete vtise s koncertov, katerih žanrski razpon se razteza od jazza do Mefa. Imajo danes glasbeni pedagogi dovolj škarij in platna, da bi lahko vsaj malce izostrili in obenem razširili mladim obzorja v dobi, ko je glasba vsepovsod in zato nikjer zares? Kdor je gledal dokumentarni film ob vašem jubileju, se je lahko prepričal, da ste pomembno vplivali na marsikatero nadaljnjo glasbeno pot.

”Jah, ne vem, včasih sem hodil kar malo po svoje kot učitelj. Začeti moraš pri strasteh. Če je v mladih rokenrol, bognedaj, da bi ga ignorirali! Nasprotno, iz njega je treba izhajati in poizkušati voz vleči še na druge glasbene zvrsti. Kot učitelj sem želel odpirati duri na vse strani, v vse stile in žanre, stare in mlade ... Pri meni so lahko slišali vse, kar je možno. Vedno sem imel pred očmi svojo pot. Človek nekako začne s preprostimi formami, ob dobri vzpodbudi pa lahko postopoma odkriva še druge nivoje. Treba je biti potrpežljiv s tem in nikoli obsojati okusa otrok. Mnogi rokerji, ki so pri meni v bendih ropotali z 'distoržni' in navitim volumnom do hrupa, so kasneje preskočili med bolj prefinjene ustvarjalce, če že ne kot izvajalci, pa vsaj kot poslušalci.”

“bratje, sestre,/ črke so čakre:/ vdih in izdih,/ na papirju so čačke,/ iluzija bivanja v posmrtju,” pišete v pesmi Bratje, sestre v zbirki Bela čaplja. V uvodu sem povprašala po vaši iniciaciji s poezijo. Na koncu povprašam po nasvetu, morda povsem iz pedagoškega stališča: kako najbolj naravno mladim približati pesništvo, glasbo, umetnost na splošno?

”Preveč upaš, nimam recepta, razen take newageovske floskule kot je 'bodi to, kar si'. Kot učitelj se je treba zavedati, da otroci od tebe nekaj pričakujejo, ko pokažeš in izražaš svojo strast in navdušenje nad neko rečjo, je to več kot vsaka didaktična priprava. Tu se začne, potem pa kdo stopi na tvoj voz. Tako sem jih skušal navduševati v glasbi, poeziji, tudi fotografiji. Vedno sem izhajal iz svojega navdušenja, iz svoje predanosti umetnosti. Potem pa gre, se mi zdi, kar samo naprej. Saj niso vsi za vse, ampak, za prmajduš, sem skrbel, da nisem ničesar nikomur usmradil.”

Vprašanje, če že nastaja kaj novega, je retorično. Nam zaupate kak verz?

“Počasi končujem zbirko, ki ima še vedno delovni naslov Posmrtno življenje Ivana Volariča. Kako je s tem, bi bilo preveč za ta pogovor, vsekakor pa se mi iz groba oglaša Feo, evo, jaz pa zapisujem njegove nove pesmi. Zbirka bo kmalu 'kvit', Feo pa se bo lahko obrnil v grobu.

Naj bo za pokušino tale:

VSE ALI NIČ

Filozof Friedrich Nietzsche je v svoji kultni knjigi Tako je govoril Jože Štucin, zapisal:

'Kdor ima vse, ima tudi nič.'” •