Navdušujoč večer žlahtne glasbe

ILIRSKA BISTRICA> Niti vsemogočni nogomet z razvpitim evropskim prvenstvom na vzhodu stare celine ni odvrnil ljubiteljev lepega petja in odlične glasbe, da ne bi prišli v malo dvorano Doma na Vidmu na koncert mladih pevk Vox Ilirice z gosti. Kot je v kratkem nagovoru povedala Elena Sedmak, ki v zboru najprej kot pevka, sedaj pa kot dirigentka vztraja že več kot 25 let, so si nedeljski koncert zamislile sproščeno. S poimenovanjem koncerta Od ljudi za ljudi pa “smo imele v mislih tistega človeka, ki ga potegne glasba, pa naj si bo klasična, zabavna ali narodna, in tudi narodno zabavna.”

Vse to, kar je mlada in vse bolj uveljavljena dirigentka, ki dosega uspehe tudi z mladinskim zborom OŠ Antona Žnideršiča, napovedala, se je v poldrugi uri petja in glasbe uresničilo. Koncert je bil sestavljen iz treh delov. V prvem se je Vox Ilirica predstavila s petimi priredbami slovenskih ljudskih pesmi, zapetih a capella. Še posebej sta segli v uho obe znani prekmurski ljudski v priredbi Ambroža Čopija San se šetao in Zreilo je žito.

Srednji del koncerta je napolnila glasba Zoran Lupinc tria, komorne skupine profesionalnih glasbenikov in profesorjev, harmonikarja Zorana Lupinca, kitarista Igorja Starca - v PiazzolovemDouble Concertu tudi pianistka Vjekoslava Miculinić z bistriške glasbene šole - ter čelista in kitarista Petra Filipčiča, ki poučuje na postojnski in sežanski glasbeni šoli.

Ko se zberejo glasbeniki takšnega kova in ko interpretirajo skrbno izbran program, tudi imenitno izvedeno večno zeleno iz filma Cvetje v jeseni, je bila za konec Lupinčeva Žvižgam in pojem v avtorjevi virtuozni izvedbi na diatonični harmoniki le še pika na i, da se ploskanje občinstva nikakor ni poleglo. In če dodamo, da so na bistriških odrih koncerti komornih skupin poklicnih glasbenikov sila redki pojavi, potem je bil nastop Lupinčevega tria toliko bolj dobrodošel.

Zadnji del večera je bil ponovno namenjen vokalom, le da ne več a capella, pač pa ob klavirski spremljavi Miculinićeve, ki z zborom že dolgo sodeluje. Pesmi, zapete zelo ubrano in s pravim žarom mladostnih glasov (enajstčlanskemu zboru ne bi škodila še kakšna pevka več) so izvabile iz poslušalcev navdušujoče odobravanje. In ko so za svoja glasbila sedli še ostali trije glasbeniki in skupaj z zborom zapeli dve prekrasni primorski ljudski v priredbi Aleksandra Vodopivca Sijaj mi sončece in Ta stara je umrla, je koncert doživel svoj vrhunec.

“Še eno znamo skupaj,” se je po dolgem in vztrajnem ploskanju pošalila dirigentka, ki je skupaj s pevko Marjanco Potepan prejela zlato Gallusovo značko za več kot 25-letno petje v zboru. Vsekakor je bilo na Vidmu drugače, kot je običajno na celovečernih nastopih pevskih zborov in skupin. Skratka, bilo je lepo in doživeto. Mala dvorana pa je ponovno upravičila občinsko obnovo, saj je za zborovsko petje mnogo primernejša od sosednje velike.

TOMO ŠAJN

Tomo Šajn