Navdušujoča analogna pedenjdomišljija

Primož Forte, avtor besedilne zasnove, režiser in igralec glavnega lika, je izbor pesmi o Pedenjpedu ohranil v obliki songov, ki sta jih učinkovito uglasbila Nana Forte in Jure Ivanušič. A predstave ne odpre njen junak, eden najprepoznavnejših junakov slovenske otroške literature, temveč odrski delavec Primož (Primož Forte), ki ga po telefonu obvestijo, da predstava odpade, ker je glavni igralec obtičal na cesti. Ko med občinstvom zavlada razočaranje, saj začenja čisto pravi odrski delavec SSG Marko Škrabar (v predstavi tudi nekakšen stranski igralec) razstavljati sceno, pa se Marko domisli, da zna Primož gotovo besedilo že na pamet, saj je predstavo že velikokrat videl. Prepriča ga, da se preobleče v Pedenjpeda, čemur sledita zabavno britje brkov in preoblačenje, ki doseže vrhunec, ko si Marko in Primož zamenjata hlače.

Kratka uvertura otrokom pričara tudi delček zakulisja gledališča, kar pa niti približno ne uniči iluzije, ki jo v hipu pričara Forte, v trenutku preobražen v Pedenjpeda, petletnika, ki ljubi sladkarije, a marsikdaj pozabi, kam jih je v svoji sobi, pravem Pedenjcarstvu, skril pred Bibo. S pomočjo pesmic in pripovedovanja izvemo, kaj vse zna, kako se lahko tako, da si položimo dlani pred oči, skrijemo pred odraslimi (kar otrokom s Pedenjpedom dejansko uspe, saj Marko, ki se znova prikaže na odru, nikogar ne opazi), kako dobi bratca, ki je zgolj odsev v ogledalu, in kako se za razbito ogledalo mami (to zgolj tu pa tam slišimo izza kulis) opraviči s pravkar ustvarjeno rahlo neposlušljivo skladbo.

Pedenjped kajpada marsikatero zakuha, a njegova navihanost izhaja iz s pravili odraslih še ne docela sprijaznjenega otroškega jaza, kar povzroči nemalo nesoglasij s starši, ki, denimo, niso navdušeni nad razstavo otrokovih umetnin, narisanih kar na steno. Požegnali gotovo niso niti njegovega zasebnega kozarca nutele, čokoladnega namaza, ki ga otrok jé kar s prsti.

Pedenjped je gotovo prepričljiv tudi zaradi neprisiljene in nepopačene igre odličnega Primoža Forteja, ki je občinstvo prve predstave v vrtcu v Colu pri Repentaboru z lahkoto prepričal, da je star pet let. Če se ne bi na koncu s Škrabarjem priklonila in se vrnila na izhodišče igre, češ da pravi igralci pridejo naslednjič, bi ga najbrž povabili kar s seboj v igralnico. Da jim pove še kak pedenjtrik, pri katerem ne potrebuje ne i-poda ne i-pada ne kake druge tehnološke “pridobitve” naših dni, temveč zgolj analogno pedenjdomišljijo.

MAJA PERTIČ GOMBAČ