Ne bodi patetičen in ne muzaj se!

KOPER> V petek so stanovski kolegi prečesavali prevode slovenskega leposlovja v tuje jezike; temo je Đurđa Strsoglavec v soboto zaokrožila s pregledom del, ki jih prevajajo naši bližnji in daljni južnoslovanski sosedje. Zadnji dve desetletji najbolj segajo po Dragu Jančarju, ki mu tesno sledita Tomaž Šalamun in Feri Lainšček.

Druženje se je nadaljevalo z nadvse živo temo, ki ji je prisluhnil tudi novinar: z novim prevajanjem poprej že poslovenjenega leposlovja. Aleš Berger je uvodoma ugotavljal, da vnovični prevod najpogosteje terjajo dramska besedila. Jezik se na odru namreč razvija hitreje kakor pri drugih zvrsteh, “torej se prevod, do katerega smo neprimerno bolj kritični kot do izvirnega besedila, dokaj hitro postara”.

S svežim primerom je postregel Srečko Fišer, ki je nedavno za ljubljansko Dramo prevedel Shakespearovega Hamleta. Preletel je minule prevode slovite tragedije: ocenjuje, da je Župančičev prevod izjemno zvočen, že kar patetičen, poln stihov, ki že skorajda bežijo v rime, “pesnik ludistične provenience” Milan Jesih pa je po njegovem mnenju boljši kot prevajalec komedij, medtem ko pri tragedijah s svojo igrivostjo, z “muzajočo se dikcijo”, doseže najbrž nehoten učinek potujitve.

Branko Gradišnik, nenaklonjen nasilnemu, škodljivemu “posodabljanju” in siromašenju slovenščine, opaža, da Angleži pomen besed z več patine zvedavo poiščejo v slovarju, medtem ko slovenskega bralca starejše besedje razjari: pošteno sem plačal za knjigo, torej naj mi bo zlahka umljiva! “Nasledek je zaplankarska slovenščina, servirana na ta način že v šolah, češ - otroku dajmo, kar je njemu primerno,” žalosti Gradišnika.

Matej Krajnc je o slovenjenju pesmi Leonarda Cohena spregovoril skozi primer mojstrovine Dance me to the end of love, ki jo je bil Tomaž Domicelj posnel kot Vzemi me na kraj sveta, medtem ko v Kranjčevem glasu zazveni kot Ko v ljubezni kloniva. Slušatelji so soglašali, da ob pesmih, namenjenih prepevanju, zavoljo zvestobe ritmu in melodiji laže govorimo o prepesnitvi ali priredbi kakor o “zvestem” prevodu.

Rusist Borut Kraševec ni prijatelj patiniranja kakor Branko Gradišnik - pravi, da bralec dobo literarnega dela razbere že iz vsebine. Za naša brezhibna prevajalca ima Marjana Poljanca in Janeza Gradišnika, pri drugih pa odkriva napake, izpuščene stavke ... Ugotavlja, da imamo v ustreznem prevodu že skoraj vsa dela ruskega kanona; morda bi vnovič veljalo prevesti Vojno in mir in še kaj malega, pa bo!

Urša Vogrinc si želi, da bi slovenske založbe bolj cenile vrhunsko žanrsko književnost in pogosteje izdajale kakovostna znanstvenofantastična dela, ki jih danes prevajajo in izdajajo povečini jezikovno okorni zanesenjaki, Margit Podvornik Alhady pa obžaluje, da na Slovenskem še zmeraj beremo Tisoč in eno noč, prevedeno s pomočjo nemškega in francoskega prevoda, ne pa iz izvirnika.

Udeleženci, ki so glede marsičesa soglašali, nemalokrat pa ostali daleč narazen, vsak zvest svojim načelom in prepričanjem, so si ob uri slovesa družno zaželeli čimprejšnjega izida zbornika z letošnjimi razpravami. Zadnji je baje izšel pred predolgimi tremi leti.

ANDRAŽ GOMBAČ