“Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu”?
MALI BRION > Ključno Sofoklejevo tragedijo režiserka Lenka Udovički in dramaturginja Željka Udovičić vzpostavljata kot strašljivi tandem antičnega kanona in krvave balkanske drame. Svet večno ponavljajočega se nasilja zrcalita v družini, pracelici družbe, v katero so zapisane najtemnejše spirale človekove narave, ki tudi po tisočletjih civilizacije ne zmore/noče uvideti pogubnosti sovraštva, maščevanja in posledično - zločina. Klasični drži Antigone, ki krši vso postavo, se upre kralju Kreontu in pokoplje brata Polinejka, čeprav je padel na nasprotni strani, je kot zrcalna podoba postavljena družina, ki išče posmrtne ostanke v bosanski moriji pogrešanega brata in sina.
Dokumentaristični prizori forenzikov, ki racionalno opravljajo ekshumacije trupel, se v natančnem kontrapunktu izmenjujejo z mitičnim lokom klasične dramske predloge. Antologijski prizor, ko današnja Antigona s sestro, materjo in očetom izpolnjuje obrazce za identifikacijo, je nemara ključna ilustracija človeške bede in nemoči, zapredene z neverjetno silo bolečine in obupa.
Premišljeno dramaturško nadgradnjo režiserka suvereno uresničuje z izvrstno igralsko zasedbo in ustvarjalno ekipo. Vajeni smo presežkov Radeta Šerbedžije, vendar je tokrat v paralelni vlogi Kreonta in očeta presegel samega sebe: od navidezne blagosti po prevzemu oblasti do hipne levitve v tirana, od obupanega očeta do patriarhalnega poraženca. Antigona Maje Izetbegović je današnja upornica, na prvi pogled enoplastna in deklarativna, a presunljiva v vlogi lastne sodobnice in krhka, ko izgovarja emblematični stavek “ne da sovražim, da ljubim sem na svetu”. V zahtevni trojni vlogi Hajmona, glavnega forenzika in pogrešanega sina gledamo rafiniranega in prepričljivega Ermina Brava, Evridika in mati Katarine Bistrović Darvaš s svojim molkom in stoično negibnostjo popolnoma prevzema, Ismena Dženane Džanić gane. Posebno presenečenje pa je vloga slepega vidca Tereziasa, ki ga usodnega in hkrati človeško toplega upodablja glasbena zvezda Damir Urban. Ne le komentatorsko in pojasnjevalno, temveč tudi vizualno učinkovito vlogo ima tudi zbor, sestavljen iz študentov sarajevske in reške Akademije za dramsko umetnost, ki ga vodi izvrstna Jelena Lopatić.
Z občutljivim in natančnim glasbenim vezilom (Nigel Osborne), diskretno kostumografijo (Bjanka Adžić Ursulov), v prilagoditvi naravne scenografije (Mirna Ler) trdnjave Minor, se na malem Brionu riše in izreka še en dokument o usodnih težavah, ki jih ima človeški rod pri premagovanju zla. Gledališče ima božansko moč, da glasno pove, da ga gre iskati najprej - pri sebi.
IRENA URBIČ
