Ne jugonostalgiji, da kulturni jugofiliji
Čefurji raus! so z 20.000 prodanimi knjižnimi izvodi in prek 250 ponovitvami monokomedije postali kulturni fenomen. Nov roman Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, ki je te dni izšel pri Študentski založbi, že z ironičnim naslovom nakazuje razkol med nekdanjo in novo domovino vseh nas.
Ko prvoosebni pripovedovalec, 28-letni Vladan Borojević, vtipka v google ime svojega očeta, v vojni padlega oficirja Jugoslovanske ljudske armade, pride do šokantnega podatka: oče je živ in se skriva, saj ga obtožujejo vojnih zločinov. “Začne se odisejada, v kateri junak išče predvsem lastno identiteto,” pravi o knjigi Aleš Šteger, medtem ko urednica Jelka Ciglenečki poudarja, da novi Vojnovićev roman v primerjavi s Čefurji zareže globlje.
>Antropologinja Svetlana Slapšak poudarja, da je vaše delo pomembno tudi zato, ker se zoperstavlja “kolonialni pozabi”, predvsem pa obenem terja odgovornost akterjev za svoja dejanja. Kako se slednje zrcali skozi roman?
“V tem romanu gre za soočenje dveh zgodb. Ena zgodba je ta, ki jo že leta lahko poslušamo na Balkanu, od Slovenije do Srbije in najbrž še južneje. Govori o tem, da nam je bilo vse, kar se je tam pred dvajsetimi leti dogajalo, usojeno, da je vse bilo tako, kot je moralo biti, saj takšni pač da smo - Balkanci … Ko opravičujemo Srebrenico, Vukovar ali druge poboje, je zato vedno nekaj v ozadju, vedno je vse le del večje zgodbe. Nikoli se ni nič začelo tam, kjer so se zločini zgodili, saj se jih vedno opravičuje z drugimi zločini. S tem se ne morem strinjati. To se mi zdi 'easy way out' za mnoge krvnike. Na to ne pristajam. Roman zatorej to zgodbo sooča s tisto, ki pravi, da je vsak odgovoren za lastne zločine in za zločine, pri katerih je kakorkoli sodeloval. Tudi če je bil hujskač ali je zgolj podpiral režim, ki je počel določene reči. Vsak nosi svojo odgovornost. Junak romana se sicer trdno postavi na stran ene zgodbe, lahko pa se bo bralec odločil tudi za drugo, saj je prav tako povedana v romanu. Danes lahko namreč na Balkanu slišite nešteto takšnih zgodb. Zdi se mi celo, da je vedno več ljudi, ki si na tak način lajšajo bolečine …”
>... in vest.
“Seveda. To me na neki način boli, kajti zdi se mi, da to ni pot, po kateri lahko prideš do soočenja z lastno preteklostjo. Še vedno se mi zdi najboljša pot tista, ki so jo ubrali v Nemčiji po drugi svetovni vojni, kjer so kot edini narod v zgodovini jasno priznali, da je bila storjena napaka in da so vsi na nek način zanjo soodgovorni. Še danes intenzivno delajo na tem, da se ta zgodba ne pozabi, čeprav je minilo že toliko let. Na Balkanu pa je odnos do zgodovine drugačen. Na formalni ravni se predsedniki opravičujejo, kar pa je daleč od kolektivnega in doslednega soočanja z lastno zgodovino. Vedno znova se pojavijo iste zgodbe, relativiziranje, opravičevanje zločinov. Na to ne pristajam.”
>Nekateri menijo, da Jugoslavija danes redko koga zanima, saj smo usmerjeni v Evropo. Po drugi strani pa je najbolj prodajana knjiga minulega leta Pirjevčeva Tito in tovariši.
“Tito je posebna zgodba, ki je zelo aktualna že zaradi Titove ceste, pa seveda povojnih pobojev in neprestanih poskusov, da bi ugotovili, kakšna je bila pravzaprav njegova vloga v naši zgodovini in kdo je sploh bil. Jugoslavijo pa smo na nek način pozabili oziroma smo pozabili prostor, na katerem je bila. Današnji prostor Hrvaške, Bosne, Srbije, Črne Gore, Kosova in Makedonije nas ne zanima več. Zanima nas, seveda, ko se kregamo za mejo, ne pa da bi, kot smo nekoč, brali hrvaške avtorje, spremljali srbske filme. S tem prostorom, ko gre za kulturo, ne komuniciramo več. Oni ne zanimajo nas in mi ne zanimamo njih.”
>Tako vsi izgubljamo.
“Seveda, mi izgubljamo, ker si z Evropsko unijo nismo pridobili novega širšega kulturnega prostora, s katerim bi naša kultura lahko intenzivno komunicirala, kot je nekoč komunicirala z jugoslovanskim prostorom. Formalno smo usmerjeni v Evropo, a nimamo povečanega zanimanja za, recimo, Italijo - Primorska je do neke mere izvzeta -, saj nas bolj ali manj ne zanima, kaj se dogaja za našo mejo. Mi si skratka nismo rekli, ok, jugoslovanski prostor nas več ne zanima, in si ob tem poiskali nek drug velik prostor, katerega del bi bili in ki bi nas tudi sprejel in se nam odprl. Kljub vsem možnim subvencijam EU in drugim pristopom ni v tej naši novi veliki evropski domovini velikega zanimanja za našo kulturo, vsaj ne tolikšnega, kot je bilo v času Jugoslavije, ko so v ostalih republikah gledali na nas kot na nek svetilnik, kjer so se pojavljale nove, drugačne stvari. Naši filmi so se prikazovali po vsej Jugoslaviji, slovenska glasba je bila izredno popularna.”
>Dobite kdaj očitek, da ste jugonostalnik?
“Seveda, hitro ti ga prilepijo. Čeprav sem velik nasprotnik te t. i. 'jugonostalgije' in sem že velikokrat napisal, da je jugonostalgija, kakršno poznamo v Sloveniji, izrazito škodljiva. Zanima nas namreč le to, kar se je na prostoru Jugoslavije dogajalo pred njenim razpadom - ljudje se pač nostalgično spominjajo svoje mladosti - hkrati pa to onemogoča zavzetje tega prostora novostim. Skratka, novi bendi, pisatelji, režiserji so ožigosani, češ to je iz Jugoslavije, tega ne rabimo, in zato ta prostor še vedno zavzemajo ljudje, ki, vsaj nekateri, ne ustvarjajo že 20 let. Redko kdo pri nas pozna nove odlične hrvaške, srbske in bosanske bende, vsi pa še na veliko poslušajo Parni valjak in Crveno jabuko. V tem smislu je jugonostalgija izredno škodljiv pojav.”
>Zakaj potem tematizirati Jugoslavijo?
“Ker se mi po drugi strani zdi, da je treba o teh stvareh govoriti - zato tak naslov - in tudi stopiti korak naprej od nostalgije, pogledati, kaj in zakaj se nam je vse to zgodilo, ter ne ignorirati dejstva, da smo bili del zgodbe, ki se je končala s krvavo vojno v naši neposredni bližini. Sploh pa bi si morali tudi pri nas prizadevati, da v prihodnosti pridemo do - pogojno rečeno - skupnega kulturnega prostora, kjer se bo ponovno vzpostavila komunikacija, se povečalo zanimanje, kjer bomo vsi pridobivali. Vsi mi imamo skupno zgodovino, družbene in politične kontekste in skupne spomine, zato lahko zelo dobro razumemo drug drugega. Zato pravim, da ne smeš biti jugonostalgik, temveč kulturni jugofil. Ta prostor je treba na novo vzljubiti, takšnega, kakršen v resnici je, brez iluzij ali ideologij.”
>Najbrž ga tudi na novo odkriti.
“Ja, treba ga je ponovno vzpostaviti kot naš širši kulturni prostor, ne da bi mu ob tem še rekli domovina ali ga kovali v zvezde. Izkoristiti je treba, kar nam lahko ponudi, in to je 20 milijonov potencialnih bralcev, gledalcev ... Občinstvo, ki lahko naše zgodbe bolje razume kot katerikoli drugo občinstvo na tem svetu.”
>Ta prostor je (poleg Češke in Poljske) edini dobil prevod romana Čefurji raus! Je prevod v angleščino sploh predstavljiv?
“Izkazalo se je, da je v vse jezike težko ali celo neprevedljiv. Obstaja diplomska naloga študentke Kristine Silaj s Filozofske fakultete, ki je obravnavala vse tri prevode v 'srbohrvaške jezike' in ugotovila, da so bili pri poskusu prevajanja relativno neuspešni. Roman je bil tako specifičen in jezikovno raznolik, da je prevajalcem uspelo zajeti le del njegove jezikovne večplastnosti. Je bila pa sama knjiga lažje prenosljiva v ta kulturni prostor, saj tam bralci bolje poznajo kontekst zgodbe, neko situacijo. Ni jim bilo, recimo, treba pojasnjevati, kdo je Milan Kučan in kdo Sebastjan Cimerotić ...”
>Ima novi roman v tem pogledu možnost širšega dometa?
“V tem smislu zagotovo, ker ni tako trd oreh za prevajalce, čeprav ohranja živost in razgibanost jezika. Predvsem v dialogih se velikokrat poigrava z dvojezičnostjo, uporablja elemente srbohrvaškega jezika. Načeloma je jezikovno lažje dostopen tujemu bralcu, čeprav bo zaradi tematike ponovno najbrž najlažje razumljiv bralcem na tem našem širšem prostoru ...”
>Kaj pa jezik? Bodo tokrat zadovoljni tudi tisti, ki se niso navduševali nad “čefurščino”?
“No, tudi ko sem izdal zbirko kolumen Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra, so bili nekateri presenečeni, da obvladam knjižni jezik, da sem pravzaprav pismen. (pomenljiv nasmešek) Sam vedno izhajam iz tega, da je jezik romana jezik njegovega pripovedovalca. Jezik junakov mora biti njihov jezik. V novem delu je vendarle večina besedila v - recimo mu - lepem jeziku. Gre za drugo vrsto zgodbe, drugo vrsto pripovedovalca, starejšega, osebnostno drugačnega, ki ima drugačno življenje, kar potegne za seboj tudi drugačen jezikovni pristop.” MAJA PERTIČ GOMBAČ
