Ne mara superlativov
“Davorin Marc ne mara, da ga obmetavamo s superlativi, a se temu ne moremo izogniti, saj gre za enega največjih slovenskih filmskih avtorjev, ki je žal tudi eden najbolj nepoznanih,” je bil v petek neposreden Jurij Meden, programski vodja Slovenske kinoteke. 3. Jesenska filmska šola je vzela v precep eksperimentalni film, sklepni del tridnevnega simpozija pa je bil posvečen tudi fascinantni 8-milimetrski in najnovejši digitalni filmski umetnosti Davorina Marca.
LJUBLJANA > Tradicionalni simpozij filmske teorije že tretje leto zapored poteka pod budnim očesom Slovenske kinoteke. Po predlanski in lanski izdaji, ko so predstavili fenomen sodobne tv-serije in komedijo Ernsta Lubitscha, so letošnjo jesen pod drobnogled vzeli sodobni avantgardni film. V treh dneh so soočili velika, danes največja svetovna imena avantgardnega filma (Peter Tscherkassky, Daïchi Saïto, Eve Heller) z nič kaj sramežljivo slovensko eksperimentalno filmsko produkcijo - od mojstra Davorina Marca do novega vala mladih slovenskih avtoric, kot sta na primer Nika Autor in Urška Djukić.
Slovenski eksperimentalni film ima močno predstavništvo tudi na Primorskem, poleg Marca sta tu še tako imenovana OM produkcija ter Franci Slak. Več o teh fenomenih in drugih slovenskih filmskih eksperimentatorjih je na voljo v številki 11/12 revije Kino! iz leta 2010.
Izolan Davorin Marc je od leta 1976 do 1987 ustvaril približno 150 kratkih filmov, ki jih je večinoma posnel s kultno in zelo priročno 8-milimetrsko filmsko kamero. Tudi na njegovo filmsko kariero je usodno vplival priljubljeni učitelj likovnega pouka na izolski Osnovni šoli Vojka Šmuc Koni Steinbacher, “oče” slovenskega animiranega filma, ki je učence navdušil nad animiranim filmom. Svoje šolanje je nadaljeval na Srednji oblikovni šoli v Ljubljani, kjer se je “spečal” s Tonetom Račkim in Zorkom Škvorom, upravnikom in redaktorjem Škuca ter pokojnim Brankom Štrbojo, mentorjem filmske sekcije Pionirskega doma v Ljubljani, ki sta takrat 14-letnega mladeniča zalagala z 8-milimetrskim filmskim trakom. Prvi del petkovega jagodnega izbora je opravil Jurij Meden - najbolj izstopajoč je bil film z naslovom Paura in citta (1181 dni pozneje ali vonj po podganah), za katerega lahko na kratko rečemo, da je najboljši videospot, ki ga je angleška zasedba Cabaret Voltaire kdajkoli imela, čeprav najverjetneje ne ve za njegov obstoj. Dinamično prepletanje zvoka (Eastern Mantra) in slike ter izreden občutek za montažo sta največja atributa te velike mojstrovine. V tem filmu poleg Marca nastopa tudi njegov tesni, danes žal pokojni prijatelj Vili Brečevič, s katerim sta zakrivila marsikateri film.
Drugi del izbora je opravil Marc sam. Predstavil je svoja najnovejša digitalna dela iz leta 2103, saj po letu 1987 ni ustvaril nobenega filma. “Konec 80. let se je začela filmska sekcija ljubljanskega Škuca s prihodom novega redaktorja preoblikovati v nekaj povsem drugega, kar mi ni bilo in mi še vedno ni blizu. V tistih časih je bilo že čutiti razpad Jugoslavije in bolj, ko je zadišalo po krvi, bolj je dišalo po denarju,” je za filmsko revijo Kino! dejal Marc.
Njegov osupljivi filmski repertoar je zadnja leta požel veliko zanimanje. V Moderni galeriji je bilo nekaj njegovih del leta 2010 vključenih v razstavo Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951-1991, istega leta je v Beogradu bila tudi krajša retrospektiva, letos junija se je Marc mudil na festivalu Videoex v Zürichu, kjer je bila na ogled zelo obsežna retrospektiva. Pred kratkim pa je Izolan s svojimi eksperimenti osupnil tudi (vsega vajeno) newyorško občestvo.
Po petkovi projekciji je na vprašanje, kje bomo lahko zopet ugledali njegova dela, skromno (in upajmo ironično) dejal, da čez 30 let. BILJANA PAVLOVIĆ
