Ne pozabimo - ostanimo ljudje
“Ko je žica, je realnost vselej nehumana,” je vodilna misel razstave slik Mire Ličen Krmpotić. V galeriji Insula so jo odprli na kulturni praznik, slikarka pa med drugim tokrat prvič predstavlja podobe, ki jih je v njej pustil obisk koncentracijskega taborišča Auschwitz, in se tako odziva na čas, v katerem se iz ljudi dvigajo temne sence sovražnosti. Razstavo, ki bo na ogled do 8. marca, po slikarkinih besedah prežema le eno hotenje - da bi zmogli biti do drugih bolj človeški. Bolj ljudje.
IZOLA > Da ne bi pozabili je Mira Ličen Krmpotić pred letom in pol zapisala na hrbet 15 slik majhnega formata. Nastale so v enem zamahu. Pravi, da je čutila neznosno, hlastajočo nujo, da v risbo in barvo takoj prelije tisto, kar je občutila ob obisku muzejskega kompleksa koncentracijskega taborišča Auschwitz. Takrat jo je najbolj pretreslo spoznanje, kaj je človek zmožen storiti sočloveku. To vprašanje se je v njej začelo glasno oglašati ob pogledu na tisoče prebeglih, ponižanih in trpečih, ki v zadnjih mesecih na poti v boljše življenje hodijo tudi prek naše države, ter ob reakcijah države in družbe na “begunsko krizo”.
Razstava Ko je žica je slikarkin odgovor na to, s čimer se v zadnjih mesecih soočamo dan za dnem, a vse prevečkrat namesto razumevanja izberemo strah, namesto sočutja pa sovražnost.
Ključno pa je usmiljenje. Zato je nosilna slika izolske razstave platno Pietà - v zgodovini umetnosti neštetokrat upodobljen motiv Marije, ki v naročju drži mrtvega Kristusa. To sliko je Mira Ličen Krmpotić, tako kot dela malega formata, študije za Križev pot, ki so prav tako na ogled v Insuli, izrisala na rdečem ozadju, z zanjo značilno odločno, vehementno potezo. Na teh delih slikarko prepoznamo tudi v njenem žarečem, mediteranskem koloritu, ki pa v ekspresivnem ciklusu Da ne bi pozabili popolnoma izgine. Na mesto svetlih, sončnih barv stopijo sivi, bledikavi, mrzli odtenki, ki v hipu vzbudijo občutje groze, nemoči ... Na takšno ozadje slikarka postavi zlomljeno, abstrahirano človeško figuro, ki na nekaterih delih deluje kot Križani, detajli - slikarkina risba je v tem ciklu zašiljena in ostra - pa se zdijo kot rezila žice, ki stoji na naši južni meji. “Mira Ličen Krmpotić oblikuje figure v prepoznavne silhuete trpečih, množice izmučenih, umirajočih … Trnavost ošiljenih form, agresivnost linij, turobna kromatska podlaga oddajajo vzdušje stiske, ki je za žico,” je o ciklusu Da ne bi pozabili zapisal kustos Dejan Mehmedovič in dodal, da je za žico lahko samo - krik. A ta ni nujno znak obupa in nemoči - razstavo Mire Ličen Krmpotić v Insuli je mogoče razumeti tudi kot krik umetnice in človeka, ki se zaveda svojega poslanstva. In namenjen je vsem nam: da si ne bi dopustili pozabiti in da bi v drugem vselej videli človeka. Da bi mu znali podati roko.
MAKSIMILJANA IPAVEC