Ne upirajte se, izstopite!
Drama o našem času, ko mislimo, da imamo vse, v resnici pa še osebne svobode ne, je na kratko vsebina Indiga, angažirane in družbenokritične igre srbskega igralca, dramatika in scenarista Duška Premovića. V koprodukciji Gledališča Koper in Mestnega gledališča ljubljanskega bo jutri premierno zaživela na koprskih deskah, kmalu pa še v Ljubljani. V osrčju zgodbe je (vsaj na videz uspešna) ženska. Zakaj je tako, nam je pojasnil njen avtor.
> Od kod naslov Indigo? Takoj pomislimo na preslikave, na kopije ...
“Za to tudi gre. Oseba kopira drugo osebo. Najpogosteje v delavnih okoljih, kjer obstaja cel sistem, ki se ga morate za svoj obstanek držati. In tisti, ki upoštevajo starejše kolege, ki se držijo teh sistemov, jih tudi kopirajo. In tako najpogosteje končajo podobno ali celo enako. Torej slabo. Morda so poslovno uspešni, a ponavadi z zelo klavrno zasebnostjo. Najbrž pri vas že opažate, saj ste v Evropski uniji, da gre za mil, a neusmiljen sitem. Da se stvari mehko nastavijo, a grobo izvajajo. Po nagnjenju nisem kak radikalen levičar, daleč od tega, ampak imam občutek, da tukajšnji sistem ni iskren. V Severni Koreji ne skrivajo pravih namenov sistema - ta je iskren, neposreden, pristen, a tudi grob in neusmiljen. Drugje pa so ugotovili, da tega istiega sistema ne morejo zagnati nasilno, saj bi to izzvalo odpor ljudi. Upor pa preveč stane. Zato pa imamo malo manj uporov, mehkejše revolucije, a sistem še naprej deluje. In izčrpava, jemlje energijo. Zelo preprosto.”
Indigo (v prevodu Sonje Polanc) režira Boris Cavazza, ki je tokrat tudi v vlogi dramaturga, igrajo Jožica Avbelj, Ajda Toman in Rok Matek, scenografija je delo Mete Hočevar, kostumografija Polonce Valentinčič, pod glasbo pa se podpisuje Igor Leonardi.
>Kako se mu zoperstaviti?
“Lahko se borite z uradnim kolesjem, lahko živite relativno spodobno, lahko greste na dopust, a v bistvu po petih letih dela pod neprestanim ekstremnim pritiskom, nekateri mu pravijo poslovni stres, se ovedete, da niste prišli nikamor. Ste preprosto izmozgani, pod neprestanim pritiskom, da vam bo nekdo izmuznil vaše delovno mesto, da ne boste mogli vrniti kredita, da ne smete zboleti, skratka ne smete ničesar, s čimer bi ogrozili vaše delovno mesto. 24 ur ste pod pritiskom, saj so v vašem okolju vsi ambiciozni. Zastavlja se vprašanje, kaj storiti s tem sistemom? Nesmiselno ga je rušiti, saj bodo prišli še hujši, ki si želijo dvoje: oblasti in včasih krvi. In ko ti pridejo, povedo, kako so bili njihovi predhodniki ničvredni, in potem po istem principu pridejo naslednji in naslednji, zato upor sam po sebi preprosto ne vodi nikamor.”
>Kaj kaj preostane?
“Iz sistema je možno zgolj izstopiti. Sistem je najbolj nesrečen, ko ga ignorirate. Najbolj je žalosten, če ga ne jemljete preresno. Če pogledamo v medosebne odnose, vidimo, da obstajajo ljudje, ki druge maltretirajo, ki domače terorizirajo ... Nihče ne more reči, da v svoji družini nima vsaj kakega problematičnega sorodnika. Ali pijejo, ali so nasilni, sadistično nastrojeni ... Tudi oni so mali sistemi, družine prav tako, vi pa ne morete rušiti družine, lahko se ji zgolj odpoveste. In enako je z državo, ki jo lahko zapustite in se izselite v drugo, kjer menite, da vam bo bolje. Čudijo se, češ kako to mislim. V resnici, pa je tako: ali izbereš življenje, kakršno živiš, ali pa odideš. Oboje nekaj stane. Razmere pa so na neki ravni povsod podobne, v Beogradu imamo podobne težave, kakor jih imate tu. A naša življenja minevajo, na kar vsi pozabljamo, in čakamo, da nekdo pride mimo in nas odpelje, nas spremeni ... Jaz pa sem prepričan, da mora človek nekaj storiti sam. Nihče ne bo tega storil namesto vas! Po drugi strani pa ta sistem ponuja polovične rešitve: tri mesece ne dobite plače, pa se malo jezite, in ko se preveč jezite, vam ponovno nekaj vrnejo. Sistem korenčka in palice, mi pa nismo živina! Mislim, da je vsak iskren, pozitivno religiozni sistem boljši od nikakršnega.”
>Vaš Indigo je predvsem zgodba o ženskah v tem sistemu. Zakaj o ženskah pišejo moški in obratno?
“Zato ker vas najbolje poznamo, in obratno, ker nas ženske najbolje poznate. Moški med seboj nismo iskreni, ženske pa prav tako ne.”
“Ne morem razumeti, kakšna svoboda je to, da človek dela 26 ur na dan in na koncu ne ve niti, kako mu je ime.”
>Zakaj pa so ženske zanimive?
“Ženske so bolj zapletene, odgovornejše, občutljivejše, čustveno svobodnejše, hrabrejše in zagotovo nevarnejše. In sedaj moški počnejo vsega: se vojskujejo, se spodbujajo, se udarjajo po prsih, skačejo s stometrskih pečin v reke in morja, izmislili so si vsakovrstne ekstremne športe, da bi dokazali svojo premoč. Vendar je to malce neinteligentno, saj me moški ne more roditi. Če vas ni, ni več nikogar. Emancipacija pa je najhujša potegavščina v zgodovini. Ženskam so jo podtaknili neki zlobni moški. Emancipacija danes pomeni to, da imaš kamion, ki ga sama popraviš, ko se ti pokvari. V njegovi prikolici imaš kuhinjo in majhno ognjišče, malce naprej še pisarno. In na svoji grbi - kajti pod vso to težo se zgrbiš - moraš nositi ogromno količino dokazov, da si sposobna ženska.”
>Med sposobno žensko in sposobnim moškim so razlike, mar ne?
“Seveda. Ko govorimo o sposobnem moškem, mislimo na dve, morda tri lastnosti. Ampak moški ne rojeva in ne skrbi za otroke, ne upravlja družine ... Ne počenja gomile reči, ki so ženskam naložene poleg moških zadev. Slednje so jim bile vsiljene in podtaknjene v imenu nekakšne svobode. Ne morem razumeti, kakšna svoboda je to, da človek dela 26 ur na dan in na koncu ne ve niti, kako mu je ime. Da mora uživati razne substance, zato da bi mentalno zdržal. Vse to terja nekakšno neiskrenost, saj ne morem verjeti, da lahko nekdo zdrži tolikšen pritisk in ostane normalen. Nikogar ne žalim, saj obstajajo izjemno sposobne osebe, umetnice, zdravnice, profesorice ... Ne govorim o spodobnostih, ampak o družbenem pritisku. Ženski je treba najprej preprosto pustiti, da je ženska, in nato vse ostalo, kar si želi. Ne pa, da je najprej vse ostalo, in če ji uspe, naj bo še ženska.”
>Kaj pa če ženska verjame v to, kar je postala v 20. stoletju?
“Obstaja ženski in moški princip. In to, kar govorim, nima nikakršne povezave z mačizmom! To je narava. Ženski je treba pomagati, da ne postane moški. Zakaj ženska potemtakem obstaja? V nečem se mora razlikovati od nas.”
Gledališče Koper in Obalne Galerije že desetletje družno izdajata brezplačno revijo Gledga, ki je ob nastanku bila prvi primer združevanja dveh istrskih ustanov na področju kulture. Do danes je izšlo 64 številk, prva 14. marca 2003, ob premieri Ionescove Inštrukcije, ki jo je tako kot Indigo režiral Boris Cavazza. Jutri bodo pred premiero ob 19. uri oprli razstavo naslovnic revije, ki ima med drugim v Gledališču Koper tudi vlogo gledališkega lista.
>Indigo ste postavili v pisarno, zakaj?
“Poslovni svet je res zgolj segment družbe, a je obenem tudi nekako sublimirana družba, saj se v njem pokažejo vse lastnosti nekega okolja. Seveda obstajajo tudi nekakšna pravila obnašanja, a ko te nekdo pokliče in te v par sekundah vrže na cesto, ker mu nisi všeč, je vsega konec. Vsa socialne in družbene pravice so ti odvzete, ker to lahko stori lastnik podjetja. Seveda boste dobili odpravnino, vendar kupili ste avto, hišo ... Dejansko gre za suženjstvo!”
>Kako se je na to vaše stališče, ki ga najbrž izpričujete tudi vašem besedilu, odzvalo ameriško občinstvo v Chicagu, kjer so igro že uprizorili?
“Zelo dobro, ker vse to, živijo dan za dnem. In mislim, da so Američani ta neprestani pritisk vnesli tudi v ostali svet. Sam pa menim, da ima tudi počitek, nekakšna meditativna lenoba svoj smisel. Poglejte Sredozemlje! Danes sem prvič v Kopru, in se že počutim spokojneje, mirneje ... A ko se slišim z znanci z različnih koncev sveta, od New Yorka do Avstralije, vidim, da so težave povsod enake.”
>Kako bi strnili vsebino Indiga?
“V igri sta dve osebi, ki sta vsaka na svoj način stisnjeni v kot. Prva je ustanovila podjetje, ki mu je zelo lojalna in predana, a z leti so jo soustanovitelji potiskali vse niže, postala je običajna uradnica, na koncu pa jo še odpustijo. Druga pa je strašno ambiciozna, na začetku kariere. In obe sta pred nami popolnoma neiskreni. Značilnost igre je, da se osebe neprestano demantirajo. Pisal sem tako, da se liki neprestano demantirajo, ker je tako tudi v življenju. Neprestano nekaj nameravamo in neprestano to demantiramo.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
