Neizprosen besedni dvobojevalec
Hieronimo Mutio Iustinopolitano (1496-1576) se je sicer rodil v Padovi, a je bil kljub temu ponosni Koprčan. Njegov sloves humanista in književnika je segel v svet in kasneje pljusknil celo v Manzonijev roman Zaročenca, kjer najdemo tudi omembo Mutiovega literarnega dela. Prve izdaje njegovih knjig sedaj kapljajo druga za drugo nazaj domov, v Koper, kjer Osrednja knjižnica Srečka Vilharja bogati pomembno zbirko Memoriae patriae.
KOPER > Hieronimu Mutiu so posvetili tudi tretji zbornik v zbirki Bibliotheca iustinopolitana.
Kot je na včerajšnji predstavitvi v Pretorski palači poudaril direktor knjižnice David Runco, je zbirka Bibliotheca iustinopolitana nastala v želji, da bi predstavili knjižne bisere, po katerih se mesto in ustanova najbolj odlikujeta. Po grškem kodeksu in Pier Paolu Veregeriu je zdaj na vrsti Hieronimo Mutio Iustinopolitiano oziroma Girolamo Muzio, čigar štiri prve izdaje se pridružujejo dvema knjigama, ki jih v koprski knjižnici že hranijo in sodijo v dragoceno knjižnično zbirko Memoriae patriae.
Kot je razvidno iz prispevkov v zborniku, ki sta ga uredila Peter Štoka in Ivan Marković, slednji idejni oče zbirke Memoriae patriae, se je knjižnica povezala z različnimi ustanovami, od Univerze na Primorskem in njenega Znanstveno raziskovalnega središča do Pokrajinskega muzeja. Tamkaj hranijo Muziev portret, ki ga je včeraj predstavil muzejski kustos Edvilij Gardina.
Kdo je bil torej Girolamo Muzio Iustinopolitiano? “Muzio nedvomno zaseda pomembno mesto med intelektualno elito humanizma in renesanse, saj je bil kot izobraženec zelo iskan in zaščiten s strani vladarjev, cesarjev in papežev. Njegovo neutrudno literarno ustvarjanje priča o njegovi prepoznavnosti in zadolžitvah, ki jih je imel na najprestižnejših dvorih. Največji del življenja je namenil potovanju in polemiziranju v obliki zbirk korespondenc z najpomembnejšimi predstavniki svojega časa. Lahko rečemo, da je deloval s pisnim dvobojevanjem na področju aktualnih tem obdobja renesančnega humanizma, kot so na primer vprašanje zaščite katoliške vere pred klicem prenove reformacije, vprašanje italijanskega jezika, pomembnost vrlin viteške znanosti in plemenitosti, koncept plemstva, dvobojevanja,” je o Muziu povedal Tilen Glavina s koprskega ZRS UP. Veliko besednega dvobojevanja je tudi zbirki Le Vergeriane, Muzijevikorespondenci sPier Paolom Vergerijem.
“Muzio in Pier Paolo Vergerio sta predstavlja dva nasprotujoča si tokova, ki sta razburkala družbo v tedanji katoliški Italiji. Vergerij je želel reformo same doktrine in institucije cerkve, Muzio pa je, čeprav opozarjajoč na nekatere nepravilnosti v cerkvi, priznaval absolutno premoč papeža in nepopustljovost pri pregonu heretikov,” je poudaril Glavina.
Vse prej naštete teme Muziovega zanimanja najdemo tudi v knjigah, ki jih hrani koprska knjižnica. Kot je povedal Peter Štoka s tamkajšnjega domoznanskega oddelka, je imela knjižnica doslej Muziovi deli Il Duello (1585), podedovano iz Bibliotece Civice, in Egloghe (1550), ki so jo leta 2004 za 500 evrov kupili v tržaški knjigarni Italo Svevo. S pomočjo spletne trgovine združenja evropskih antikvariatov so v Angliji kupili še Le Vergeriane (1550) in Le Battaglie (1582), v Italiji pa še Operette Morali (1550) in Lettere (1590). Za vsa štiri dela so skupaj odšteli 2800 evrov.
Vse knjige sodijo v tako imenovane cinquecentine, torej med knjige, natisnjene v 16. stoletju. “Takrat so bile Benetke tiskarsko središče Evrope, zato je bila večina njegovih del natisnjenih prav tam,” je povedala bibliotekarka Ljuba Vrabec in poudarila, da je v 16. stoletju knjiga dobila podobo, s strukturnimi elementi,kot so naslovi, poglavja, kazalo, kakršno poznamo še danes.
To pa je bilo tudi obdobje oblikovanja italijanskega knjižnega jezika, o čemer je v delu Le Battaglie pisal tudi Girolamo Muzio, je pojasnila Nives Zudić Antončič, predstojnica Oddelka za italijanistiko FHŠ UP. “Muzio je podpiral Bembovo tezo in poveličeval jezik, kakršnega sta v svojih delih gojila Boccaccio in Petrarca, ni pa cenil Macchiavellija. Prepričan je bil, da literarni jezik ne izhaja iz pogovornega, temveč iz temeljnih knjižnih del.”
Čeprav se je Girolamo Muzio leta 1496rodil v Padovi, je velik del življenja preživel v Kopru, o katerem je pisal tudi v svoji literaturi, mu posvetil, kakor je opozoril Edvilij Gardina, tudi ep, in si nenazadnje po njem nadel vzdevek Iustinopolitiano. Ob tem velja poudariti, da je vračanje temeljnih literarnih del najpomembnejših zgodovinskih avtorjev v kraje, od koder izhajajo, vsekakor pomemben del rekonstruiranja lokalne zgodovinske identitete.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
