Neizrečena bližina je ena najbolj bolečih oblik tišine

Ledene slike podpisujete kot soavtor besedila skupaj z dramaturginjo Heleno Šukljan, četudi je to sprva nastajalo kot avtorsko delo vseh nastopajočih. Za kakšen proces pisanja je pravzaprav šlo? Je bilo dramsko dogajanje, zgodba začrtana že pred začetkom študija?

“Izhodišče oziroma inspiracija za nastajanje tega projekta je sodobno finsko besedilo Ledene slike, avtorja Kristiana Smedsa. Naš avtorski projekt nosi isti naslov ter podobno uprizoritveno strukturo in tematiko. Z dramaturginjo Heleno Šukljan sva pred začetkom študija zastavila dotično družino in njene člane ter format uprizoritve - družinski album iz dvanajstih slik. V prvem sklopu vaj smo z improvizacijo podrobneje raziskovali odnose, značaje in situacije med družinskimi člani. Material, ki je v tem procesu nastajal, sva sproti selekcionirala in povezovala v končno besedilo. Tako zgodba ni bila v celoti določena vnaprej, ampak je nastajala v dialogu med konceptom, igralci in samim procesom dela.”

Ker je besedilo nastajalo sproti - se je morda v času vaj pokazalo, da potrebujete igralca, dva več?

“Ne. Število družinskih članov, in s tem igralcev, je bilo že od začetka določeno.”

Kako so tak pristop k študiju sprejeli igralci, vajeni da na prvi vaji dobijo dokončno besedilo, ki se ga v procesu vaj največkrat le nekoliko “črta”, krajša?

“Zelo ustvarjalno in zavzeto. Improvizacija od igralca zahteva drugačen izraz, saj ni zgolj izvajalec že napisanega, ampak sodeluje pri njegovem nastajanju.”

Nepisano pravilo pravi, da se otrok zaradi njihove nepredvidljivosti naj ne bi vključevalo v gledališke predstave. Kako se je pri improvizacijah znašel najmlajši igralec v zasedbi, 13-letni Artur?

“Njegova starost je pri procesu zanimiva predvsem zato, ker v predstavo vnaša perspektivo nekoga, ki določene družinske dinamike doživlja drugače kot odrasli člani zasedbe.”

Vrniva se k besedilu. Sestavlja ga dvanajst kronološko nepovezanih prizorov, slik iz življenja družine. Enako zgodbo bi besedilo lahko pripovedovalo tudi v kronološkem zaporedju, ki bi bilo za gledalca morda bolj berljivo … Zakaj se vam zdi forma nenehnih “flashbackov”, spominjanj, primernejša?

“Predstava ne želi gledalcu ponuditi enoznačnega branja. Spomin ni linearen in tudi družinskih odnosov običajno ne doživljamo kot urejene kronologije. Predstava je sestavljena kot družinski album in posamezni prizori zato delujejo kot fragmenti, med katerimi gledalec sam vzpostavlja povezave. Svojega občinstva ne želim podcenjevati ali mu razlagati, kako naj predstavo razume.”

Družinska saga o treh generacijah - od starih staršev do vnukov - nima osrednjega konflikta, ki bi sprožil dogajanje in posledično tudi njegovo razrešitev; je prav odsotnost zapleta, nekakšen družinski status quo, tisto, kar naj bi bila osrednja tema igre?

“Zanimala me je družina, v kateri se navzven nič velikega ne zgodi - družina, kakršna bi lahko bila katerakoli od naših. Med raziskovanjem smo ugotovili, da v družinskih odnosih pogosto ne moremo pokazati na en sam dogodek, ki bi določil odnos med njenimi člani. Napetosti nastajajo postopoma, z leti, iz majhnih vsakodnevnih odločitev, neizrečenih stvari in zamolčanih zamer. Konflikti so ves čas prisotni, le da se jih nihče zares ne loti. Prav to kopičenje neizrečenega je postalo eden osrednjih motivov predstave.”

Je njihovo izogibanje konfliktom tista tišina, ki jo navaja podnaslov uprizoritve?

“Tišina je vse tisto, česar si ne upamo povedati ljudem, ki so nam najbližje. V družini pogosto molčimo prav zato, ker nam je preveč mar - ker se bojimo, da bi z izrečenim nekaj izgubili, porušili ali prizadeli. In tako stvari, ki jih ne izrečemo, ne izginejo. Ostanejo med nami, se počasi kopičijo in začnejo oblikovati naše odnose. Mislim, da je prav ta neizrečena bližina ena najbolj bolečih oblik tišine.”

Osnutek scene po zamisli Ivana Lobode za predstavo Ledene slike

V besedilu sta “tukaj in zdaj” le dva prizora - uvodni in zaključni, oba variacija istega dogodka. Kateri je “pravi”?

“Oba. Ali nobeden. Predstava ne želi postavljati ene same resnice.”

Oba prizora se odvijeta na odprtju razstave, na kateri Patrik predstavi svoje diplomsko delo - fotografski kolaž z naslovom Družinski album -, večina drugih prizorov poteka v domovanju starih staršev. Zakaj ste se odločili za uprizoritev v nekdanji cerkveni ladji, današnji dvorani sv. Frančiška? Tudi zato, ker je, kot radi rečemo, družina “sveta”?

“Prostor nekdanje cerkvene ladje ima močno asociativno in obredno dimenzijo. Družina je prostor, ki ga lahko razumemo kot nekaj svetega, hkrati pa je lahko tudi prostor pravil, dolžnosti, tišin in konfliktov. Prav to nasprotje me je pri prostoru zanimalo.”

“Oder” v dvorani ladje je v primerjavi z matičnim gledališkim odrom podaljšan in zožan. Kako bodo dogajanju lahko sledili gledalci?

“Gledanje predstave lahko primerjamo s tekmo tenisa. Pogled gledalca je aktiven in se nenehno premika med različnimi deli prostora. Tudi prostorska postavitev je zato del dramaturgije predstave, ne zgolj tehnična omejitev.”

Uprizoritev podpisujete tudi kot scenograf? Se vam zdi, da vam “uradni” scenografi pri vaših zamislih ne bi mogli slediti?

“Svoje funkcije nikoli nisem gledal z vidika 'neuradnega scenografa'. Pri tej predstavi je scenografija nastajala neposredno iz režijskega koncepta in prostora. Poleg tega je moja režijska poetika izrazito likovna, kar izhaja tudi iz moje likovne izobrazbe in potrebe po iskanju lepote. Pri vseh svojih uprizoritvah delam tudi kot scenograf. To mi omogoča jasnejšo zaključeno estetiko.”

Družinski odnosi so obča tema in družino, kakršna je vaša, lahko najdemo kjerkoli na svetu. Z izborom imen likov ste dogajanje umestili na domača tla. Ali ni tema tako univerzalna, da bi se dramsko dogajanje lahko odvilo kjerkoli na svetu?

“Seveda je univerzalna. Ampak univerzalnega ne moreš uprizoriti v vakuumu. Vedno potrebuješ konkretne ljudi, prostor in jezik. Se lahko z Macbethom poistovetijo samo srednjeveški Danci oziroma Angleži in z Medejo samo stari Grki? Ravno skozi konkretno lahko prideš do univerzalnega. Poleg tega je predstava uprizorjena v Sloveniji in s tem namenjena predvsem slovenskemu občinstvu, ki bo v predstavi iskalo smernice z lastnimi družinskimi odnosi.”

Ste kurator letošnje gledališke sezone Gledališča Koper. Ali pričujoče besedilo in uprizoritev kakorkoli govorita o repertoarnih smernicah za naslednje sezone?

“Sezona je zasnovana kot preplet različnih dramskih pristopov, režijskih poetik in tematik, ki jih povezuje skupna tematska rdeča nit. Tudi ta uprizoritev je del takšne usmeritve: pomembna se mi zdi raznolikost gledaliških izrazov, hkrati pa želim, da ima vsaka predstava jasno avtorsko pozicijo in razlog, zakaj je na repertoarju. Koprskemu občinstvu želimo ponuditi različne načine gledanja in razumevanja gledališča, ne pa enotnega modela, kaj naj bi sodobno gledališče bilo.” •